Tiskane izdaje
Tisti dnevi novembra so, ki smo jih Ljubljančani vajeni bolj ali manj posvetiti svojemu filmskemu festivalu. Risati tabelice, pisati sezname, iskati luknje v urnikih, tekati s filma na film in v predahu za cigareto kramljati o tem, kje smo že videli nekega igralca in kako se dotični režiser z zadnjim izdelkom res ni bog ve kako izkazal.
S to razliko, da se je medtem zgodila serija terorističnih napadov v Parizu in nemudoma vdrla v vsak pogovor, v vsako pivsko srečanje, v vsako čikpavzo. Kot bi se nenadoma zazdelo, da se je pomenkovati o malenkostih v luči smrti, ki je udarila čisto blizu nas, skoraj preveč banalno.
Sočutje je seveda upravičeno in tudi z barvanjem profilnih fotografij s socialnih omrežij v barve francoske zastave nič narobe, pa vendar se izplača opozoriti, da naš odziv − odziv politike in državljanov − priča predvsem o tem, da smo solze pripravljeni točiti le, kadar se umira v naši neposredni bližini, s tem pa človečnost priznavamo le tistim, ki so nam tako blizu in tako podobni, da bi jih lahko doživljali kot sami sebe. Največja kolateralna škoda pri vsem skupaj pa so seveda begunci, ki se pred tem istim nasiljem umikajo, hkrati pa lepemu deležu Evropejcev predstavljajo njegov obraz in namesto sočutja trčijo ob le še večji odpor.
A za trenutek bi se kljub vsemu rada vrnila k Liffu. Odprla sem ga namreč s filmom, ki je bil v vseh pogledih pozaben, s filmom, ki se ni izkazal s kakšno posebno kakovostjo, zaradi katere bi ga še leta nosila v spominu in srcu, je pa vikendu, v katerem smo vsi po tihem ali naglas premlevali petkove teroristične napade v Parizu, poklonil pomembno opombo. Gledala sem namreč Nemirno obalo.
Da ne dolgovezim: film govori o manjši zasedbi premožnih zahodnjakov, ki na otoku na jugu Italije rešujejo svoje čustvene razprtije. Kar se zgodi, ne da bi se zares dogajalo, je, da se v dobro staro pripoved o zamotanosti odnosov čisto po tiho pritepejo skice begunske problematike. Fantje z vsem svojim imetjem v plastičnih vrečkah na opusteli plaži. Otroci za ograjo. In tisti posrečeni trenutek, v katerem Tilda Swinton, ki se z vsemi napori bori za to, da lepote njene ljubezni nič ne bi pokvarilo, krivdo za nekaj, za kar bi lahko bil odgovoren njen moški, poskuša zvaliti na begunce.
Ta mali, skoraj nevidni trenutek je pomemben zato, ker pove vse o tem, kako doživljamo pretrese, ki jih pred nas postavlja gibanje zgodovine, ki ga še ne znamo povsem raztolmačiti. Na vse kriplje si namreč prizadevamo, da bi vojna in nasilje v kakršni koli podobi že ostala nekaj, kar nas neposredno ne zadeva, lahko pa ob primernem trenutku pride prav, pa čeprav zgolj kot tema, ki jo lahko potegnemo na plan v zaključenih družbah, medtem ko se posvečamo svojemu čustvovanju in svojim filmskim festivalom. Kot nekaj, česar se lahko spomnimo, kadar je to za nas priročno, potem pa po mili volji odmislimo in se vrnemo k svojim življenjem.
Zato nas je pariška tragedija pretresla bolj, kot nas vojne in eksplozije, ki smo jih vsa ta leta vajeni od daleč spremljati po televiziji. Ker nas je spomnila, da nasilje ni nekaj, kar nam omogoča, da iz naslanjača brusimo svojo argumentacijo in se vadimo v lepodušništvu, temveč nekaj, kar lahko neposredno poseže tudi v naše življenje in trajno spremeni podobo, ki smo je vajeni. Ker nas je spomnila, da ko nasilje potrka na tvoja vrata, ni več nekaj, kar bi lahko odmislil. In da ko se naseli v tvojem domu, ni več življenja, h kateremu bi se lahko vrnil.
Še predobro se spomnim let po naši mini osamosvojitveni vojni, ko se je zdelo, da bo zdaj dolgo časa mir. Da smo z grozo opravili, da smo se je naveličali, da nas je zgodovina naučila nečesa pomembnega, kar bomo negovali. Let, ko so nas v šoli učili, da je bilo dvajseto stoletje stoletje vojn in da to stoletje zdaj puščamo za seboj. Let, ko nismo veliko mislili na to, da vojna v resnici ni izginila, samo umaknila se je z naše celine drugam. Zdaj je ta občutek gotovosti omajan in na njegovo mesto se je posedla mučna negotovost. Strah pred tem, da v naših življenjih, ki se včasih zdijo tako banalna, nekoč morda ne bo več prostora za dolgčas in malodušje, ker se jih bo v celoti polastila potreba po preživetju.
Zato v dneh po pariških napadih razmišljam predvsem o tem, kako dragocena dobrina je mir in kako ne bi rada, da ga izpodrine sovraštvo. In o tem, kako rada bi do smrti uživala udobje razprav o povprečnih filmih in velikih čustvih.
***
Katja Perat (1988, Ljubljana) je diplomirala iz filozofije in primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti. Piše literarne kritike za revijo Literatura, spletno stran Airbeletrina, Poglede in Mladino.
Piše tudi za Delovo spletno stran. Berete jo lahko vsak drugi ponedeljek ob 12. uri.
