Tiskane izdaje
Obstaja znana teorija, da bo človeštvo izumrlo tedaj, ko bodo poginile čebele. »Ni čebel, ni opraševanja rastlin, ni rastlin, ni živali, ni človeka,« je menda izjavil Albert Einstein. Čeprav ni dokazov, da bi slavni fizik kdaj dejansko komentiral potencialno izumrtje čebel, pa trditev v principu drži − vsaj tako opozarjajo nekateri znanstveniki.
Ko se navaden smrtnik v trgovini večkrat zapored sooči s pomanjkanjem peteršilja, ko torej pri znanem slovenskem trgovcu v njegovih raznih izpostavah umanjkanje peteršilja ni več izjema, ampak kar pravilo, nas morda lahko upravičeno prevzame rahla tesnoba.
Peteršilj seveda ni čebela, od njega verjetno ni odvisen obstoj človeštva, a nekaj srhljivega je v tem, da človek nenadoma nima dostopa do reči, ki so bile včasih na policah samopostrežnih trgovin nekaj najbolj samoumevnega. Bile so tam ne glede na letni čas, ne glede na uro v dnevu, ne glede na velikost posamezne trgovine.
Kaj se torej dogaja? Je možno, da smo postali razvajeni, ker nam globalizirani trg tudi pozimi na mizo prinaša vse, kar je bilo včasih dostopno le v določeni sezoni: od solate do jagod, od kumar do manga? Predvsem nas pomanjkanje peteršilja morda opozarja na to, da ni nujno, da bodo stvari vselej takšne, kot so zdaj.
V začetku februarja so, denimo, britanski mediji poročali o tem, da so bile poplave in hud mraz v Španiji in Italiji krivi za pomanjkanje solate in druge vrste zelenjave v britanskih supermarketih. Pomanjkanje je bilo takšno, da so v trgovski verigi Tesco omejili nakup solate: posameznik je lahko nabavil največ tri glave tega živila.
Iz teh zapisov smo lahko mimogrede izvedeli, da v jugovzhodni Španiji, v Murcii, pridelajo 80 odstotkov svežih pridelkov za evropski trg. Letos so zaradi hudih in nenavadnih vremenskih razmer utrpeli veliko škodo in pridelali le še 30 odstotkov tovrstnih živil.
Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je pomanjkanje živil, ki so jih bili na Otoku vajeni, povzročilo precejšen dvig njihovih cen.
Lekcij, ki jih lahko potegnemo iz teh nenavadnih pojavov, je več. V prvi vrsti bomo morda kmalu prišli do točke, ko takšni vremenski pojavi ali spremembe ne bodo več zares nenavadni. Še več, precej lahko se zgodi, da bo ekološko izčrpavanje Zemlje pripeljalo do še bolj neobičajnih naravnih pojavov in bodo posledice teh še hujše. To, kar trenutno doživljamo kot enkratni presenetljiv pojav, bo morda postal obstoječi red stvari. Z drugimi besedami, morda prihaja čas, ko bodo izredne razmere postale »normalno stanje«.
Druga poanta pa je bolj družbena. V primeru kakršnekoli manjše ali večje naravne katastrofe bodo cene živil poskočile, pri čemer bodo najbolj nastradali razredi, ki že zdaj životarijo na nekem preživetvenem minimumu.
Že zdaj cela vrsta znanstvenikov opozarja tako na podnebne spremembe kot na človeško izčrpavanje planeta, v določenih krogih pa obstajajo tudi napovedi, kaj bodo v bližnji prihodnosti določeni vremenski trendi ali naravni pojavi povzročili na ravni populacije in njenih najšibkejših delov.
A zdi se, da vladajoča politika (po svetu) in laična javnost do teh pojavov nistao preveč občutljivi. Čeprav se na deklarativni ravni vsi zavedamo možnosti velikih ekoloških katastrof, pa obenem delujemo in se obnašamo tako, kot da je to le urbani mit.
Ljudje imamo precejšen talent za samoprevaro ali vztrajanje v tihih neracionalnih prepričanjih ... vse dotlej, dokler nas majhen incident, kot je to pomanjkanje peteršilja, ne spomni, da se relativno udobje naših življenj lahko zelo hitro konča.
