Tiskane izdaje
Pred slabe pol leta je moj tovariš in sourednik spletnega portala AirBeletrina v članku Delati, delati, umreti razmeroma detajlno opisal, kako je pregorel ali izgorel, kot se zadevi reče uradno. Med drugim je opazil tudi nenavadno dejstvo, da je njegova »izguba želje po delu« sovpadla s prvo obletnico njegove zaposlitve na področju kulture. In hecno, 1. aprila letos bo minilo natanko eno leto, odkar sem sama postala samozaposlena v kulturi.
Vmes, med tem, ko so tudi najmanj oprezni med nami verjetno že opazili, da hladna vojna, ki jo živimo, postaja vse toplejša in da bo verjetno zelo kmalu nastopil čas, ko bo postalo pretvarjati se, da živimo v miru, ne zgolj neokusno, temveč tudi nedopustno, je postalo govoriti o izčrpanosti od dela, še posebej, če je to delo takšno, ki ga opravljaš z domačega kavča in ga imaš v principu rad, nekoliko smešno. A first world problem, problem prvega sveta, kot se temu reče. Nenazadnje nismo prepešačili pol sveta, da bi si poiskali zatočišče pred življenje ogrožajočim nasiljem in na koncu naleteli na vse kaj hujšega kot zgolj zaprta vrata. Zgodovinski trenutek, kot bi rekel premier, ni zrel za jamranje.
A vendar. Aljoša ni edini, ki je izgorel. Če dobro pomislim, se ljudje, ki jih poznam, bolj ali manj delijo samo še na ljudi, ki imajo preveč ponosa (dostojanstva? nečimrnosti? verjetno obojega), da bi sebi ali svetu priznali, da so izgoreli, in na tiste, ki s tem zaradi svoje prostodušnosti (iskrenosti? potrebe po pozornosti? verjetno obojega) nimajo prevelikih težav. Že dolgo je, odkar sem srečala koga, ki ga lastno delo ne bi spravljalo v grob. In poznam večino ljudi, ki opravljajo delo, ki ga imajo v principu radi. Smo tako mimozni? Neutrjeni, nevzdržljivi, šibki ljudje, zrasli iz šibkih otrok, ki bi jih vestni Špartanci že zdavnaj pometali v jame? Hja, kaj pa vem.
Osebno ne mislim, da gre za to, da bi bilo dela preveč. Zase lahko rečem, da bi skoraj gotovo postorila še kaj, pa se mi to na ravni porabe kognitivne energije ne bi poznalo. Mislim, da gre za to, kako je naše delo kontekstualizirano in kako je ovrednoteno. Ali drugače: mislim, da naša izčrpanost prej kot iz prebitka dela izvira iz tega, da naše delo niti s stališča socialnega niti s stališča dejanskega kapitala ni pripoznano kot delo, zato vsak posebej in vsi skupaj opravljamo na desetine drobcenih nalogic, s katerimi je ne le nemogoče zaprositi za posojilo pri banki, temveč je nemogoče tudi verjeti, da si polnopraven človek, ki je v svetu smiselno udeležen.
A ta zapis si ni želel biti sindikalna pobuda. Pravzaprav si je želel biti točno tisto, česar premier ne mara in ne šteje kot državljansko dejavnost: jamranje. Intimen prispevek k javni zagati.
Že nekaj časa me namreč nekaj muči. Opažam, da v enaindvajsetem stoletju prijateljstvo, predvsem žensko prijateljstvo kot še čisto sveža top tema, pridobiva na pozornosti in postaja v boju z romantično ljubeznijo za laskavi naziv poslednjega zatočišča upanja na varnost v intersubjektivnosti vse bolj ogrožujoč nasprotnik. Ljubezen je bila iluzija, saj smo ves čas vedeli, da ji ne gre čisto zaupati, a smo se začasno vseeno pustili preslepiti. S prijateljstvom pa človek resnično lahko računa. Hja, kaj pa vem.
Naj opozorim, da ne gre za to, da bi verjela, da je pristen stik enega človeka z drugim temeljno nemogoč in da bomo storili najbolje, če si bomo vnaprej priznali, da se je že lastnemu, kaj šele tujemu egoizmu nemogoče izogniti in si v izogib nesporazumom že vnaprej odrekli možnost poskušati znova in spodleteti bolje. Kar se mene tiče, sem pod določenimi pogoji pripravljena verjeti tako v prijateljstvo kot v romantično ljubezen.
Žal pa verjamem tudi pomisleku, da iluzija prijateljstva kot brezpogojne opore, enako kot iluzija romantične ljubezni temelji na utajitvi brezna, ki enega človeka vedno brezpogojno ločuje od drugega. Brezna, ki ga zelo pogosto izkoplje skrb za lastno preživetje. Kot bi rekel pokojni Dušan Velkavrh - vsak je sam, ko ostane sam.
Hočem reči, da v svetu, v katerem velika množica izgorelih ljudi, ki so pravzaprav tisti, ki jim gre glede na stanje stvari še relativno dobro, vedno več časa preživi v mrzličnem hlastanju za projektki in v iskanju kratkoživih preživitvenih strategij je pravzaprav zelo težko biti dober prijatelj, dober partner, dober starš. Težko je biti dober človek, že zase, kaj šele za drugega. Zato se je tudi težko povezovati in je težko biti dober sindikalist ali član stranke. Lahko je biti samo utrujen, živčen in na robu obupa.
Saj ne, da od življenja pričakujem odsotnost naporov, truda, konfliktov. Želela bi si le, da bi bilo vse od naštetega osmišljeno, v nekaj uperjeno, zares. Neodtujeno.
***
Katja Perat (1988, Ljubljana) je diplomirala iz filozofije in primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti. Piše literarne kritike za revijo Literatura, spletno stran Airbeletrina, Poglede in Mladino ter blog na spletni strani Dela.
