Tiskane izdaje
Bralci tega bloga vedo, da se aktualnosti praviloma ne pritaknem, ampak tokrat se moram opravičiti in načelo prekršiti. Zadnje tedne sem bil na preveč žurih, kjer sem se moral z na videz pametnimi, formalno izobraženimi ljudmi kregati o odnosu med begunci in teroristi, da se mi žolč ne bi prelil še semle.
Čeprav so trditve, ki sledijo, tako vnebovpijoče samoumevne, da jih v kakorkoli drugačnih razmerah ne bi bilo treba nikomur razlagati, vse kaže, da je panika dosegla točko, ko je tudi na najočitnejše treba kar naprej kazati s prstom, da nam ne izgine izpred oči v stampedu splašene množice.
Kar sledi, skratka, ni nič originalnega in je bilo že dostikrat povedano izpod peres bolj podučenih, ampak gotovo ne bo škodilo, če reči še narišemo, da se bodo splašenim poante lažje prebile skozi vse trdnejše okope zgrajene okrog centrov za razumevanje sveta.
Napadalci na begu
Na rit me je vrglo, kolikokrat sem zadnje dni ob vesti o pariških napadih slišal tisti zmagoslavno panični »aha, sem rekel, da so nevarni - refugees welcome, zdaj pa jih imate!«.
Napadov, podobnih pariškemu, je bilo na zahodu že dolgo pred begunsko krizo precej. Po kakšni logiki ste jih povezali s povečanim dotokom ljudi, ki bežijo prav pred islamskimi ekstremisti? To, da begunce pred terorjem zmerjamo s potencialnimi teroristi in islamističnimi kolonizatorji Evrope, ni samo zmedeno, ampak nadrealistično absurdno. Približno tako je, kot bi na začetku druge vojne pred nacisti bežeče Žide zavračali kot invazijo nacistov (danes se nam to sicer zdi hecno, ampak nekaj podobnega se je, mmgrd, pri nas pred drugo vojno dejansko dogajalo: judovske begunce smo zavračali kot napad na našo kulturo).
Ali pa (ker vem, da v bizarnem mešanju politike Izraela z Judi vobče slednji ne palijo več kot primer nedolžne žrtve, vredne zaščite), če podam primerjavo, ki bo bližja srcu domačih konzervativcev, ki so, kolikor jih poznam, povečini še kar zmerni, bolj ali manj strpni kristjani, ki sicer v nedeljo hodijo k maši in imajo vse zakramente, a čisto mirno fukajo pred poroko, žurajo z ateisti in jim svoje vere ne vsiljujejo na vsakem koraku. Predstavljajte si torej, ljubi katoliški kolegi, da bi nam na lepem zavladala res ekstremna, srednjeveška verzija krščanstva, ki bi kaznovala vsak sum izvenzakonske čutnosti, ostro obsojala že rahel razvrat in vas silila v prijavljanje inkviziciji vsakogar, ki od teh norm za pikico odstopa.
Verjetno bi rekli, jebeš tak režim, to ni krščanstvo, na katero sem se prijavil, in sicer s težkim srcem vsaj začasno spokali nekam, kjer ti vero menda pustijo prakticirati, ne da bi stalno preverjali, ali jo izvajaš po nareku avtoritet, in te silili, da jo vsiliš drugim. In ko bi prišli tja, bi vam od vas le rahlo bolj zmerno verni domorodci rekli, naj zginete nazaj v srednjeveški inkvizicijski svet, od koder ste prišli, ker ne bi radi, da okužite še njih. Po mojem vam ne bi bilo preveč všeč. In če ne, potem tega, prosim, ne delajte drugim, ki so se znašli v natanko taki situaciji.
Ali pa, če končno ven privlečem še primer, ki verska čustva čisto obide: kaj, če bi jaz živel v državi, ki bi nas silila, da moramo risati najbolj dolgočasne možne supermen stripe. Nič nians, nič hecov, nič antijunakov in moralnih dilem, kaj šele osebnega izraza ali družbene kritike. Verjetno bi sicer nekaj časa protestiral in vseeno, magari inkognito, risal po svoje, ampak če bi večino mojih somišljenikov superfili na hitro pobili, bi jo verjetno vsaj začasno pobrisal ven pripravljat kak odpor od zunaj, kjer ne bo vsak korakec kontra režimu že potencialen skok v smrt.
In ko bi prišel tja, kjer ljudje menda rišejo, kakršnekoli stripe hočejo, bi mi na meji rekli: »Mrš proč, risar 2D supermenov!« »Ne, ne, ne razumete: jaz tega ne maram, zato sem šel ven!« »Ja, ja, saj vas poznamo, supermanlandovce, čez dve leti nas boste že vse, ki hočemo risati artiš andergraund ali pa samo kakega jebenega betmena, silili v tisto svojo trobarvno idilo!« »Ne, ne, glejte, jaz delam ... Ah, saj je vseeno.«
En čas bi se po mojem še angažiral in razlagal, da nismo vsi taki, ter se opravičeval v imenu svojih sorojakov, ko bi kdo izmed njih napadel kako uredništvo alter stripov, ampak sčasoma bi si pa mislil »Beh, mislite si, kar si hočete, jaz bom pa delal svoje!« in ignoriral njihove predsodke. In mogoče bi sčasoma v svoje stripe prav zanalašč vrgel kakega supermena, samo da jih malo prestrašim in znerviram, če res ne znajo na reči malo bolj niansirano gledati.
Radikalizacija manjšin praktično vedno izvira iz etiketiranja: v totalno tolerantnem vzdušju se sploh nima ob kaj opreti, da bi nastala.
Pariz
Toda poglejmo si trditev, da sta dva od šestih napadalcev v Parizu po neki bizarni logiki v EU prišla skupaj z begunci. Dogodki, primerljivi s pariškim, se, kot rečeno, na zahodu vrstijo že leta pred begunsko krizo. Doslej so bili redno izvedeni s strani ljudi, ki že dolgo živijo ali so bili celo rojeni pri nas ter imajo tako vzrok, da jim gremo na živce kot motiv, da nas skušajo spremeniti. Za njihovo izvedbo rabiš par ljudi in ti ni treba nikogar uvoziti. Ali kdo dejansko verjame, da sta šestim tipom, ki kot marginalci že leta živijo v Franciji in lokalnih somišljenikov ne pogrešajo, zmanjkala točno dva kandidata za razčefuk ter so ju šli po več mesecev trajajoči pešpoti naročiti z Bližnjega vzhoda? Če teroristi res razmišljajo tako, niso prav huda nevarnost.
Kaj zaboga so tisti potni listi počeli na kraju napada, mi ni jasno, ker je opisan scenarij resno bizaren. V bistvu se mi zdi daleč najverjetnejša razlaga, da je potne liste podtaknil bodisi nekdo izmed nas, ki mu blatenje beguncev paše, bodisi napadalci, ki kot zagovorniki Isisa beguncev, ki pred Isisom bežijo, ne marajo.
Begunci so za Isis dezerterji: namesto da bi pomagali graditi velekalifat, pred njim bežijo v naročje proklamirano laične Evrope, glavnega izdajalca verskega ekstremizma. Jaz bi kot megalomanski retrodiktator tudi hotel doseči, da bi sovražnik moje potencialne podanike zavračal in bi zato dvakrat pomislili, preden mi jo pobrišejo k njemu.
In končno, če sta kljub nori neverjetnosti ta dva tipa res tako vstopila v Evropo: kako zaboga to kakorkoli očrni več tisoč nedolžnih revežev, s katerimi naj bi se prešvercala čez?
Zakaj niso partizani?
Še ena reč: ogromno ljudi svoj odpor do beguncev bazira na logiki, češ da so reve, ki so jo iz svoje domovine pobrisale, namesto da bi se borile proti ekstremistom, kot smo se, recimo, mi proti nacistom med drugo vojno (A res? Borili ste se proti nacizmu? Mislim, osebno, ne vaši dedki?). Ampak to dvoje strašansko težko primerjaš. Nacizem se nam je zgodil na zahodu - kam naj bi pred njim sploh pobegnili, če smo bili itak prepričani, da že živimo v najboljšem možnem svetu, ki pa se nam je na lepem začasno sfižil?
Toda če bi ne tako daleč proč obstajala dežela, od koder bi stalno dobivali novice, češ da je tam pa vse super in vsi lahko živijo v miru in slogi, obenem pa bi nas prepričevali, da je naš del sveta itak bolj greznica brez prihodnosti kot kaj drugega, je precejšnje vprašanje, če bi bili še tako goreči branilci domačih okopov. Sploh če bi vojna okrog nas za nameček redno rušila naše domove in nam pobijala somišljenike prek resnih psihopatov, ki Hitlerjevo periferno vojsko še nekoliko prešišajo. Iz takih razmer - izjemno nasilne vojne v tretjem svetu - so tudi uporniki zgodovinsko vedno zbegnili, ker je bilo le zunaj mogoče v miru načrtovati odpor in uspešna integracija beguncev bi morda potencialnim upornikom proti ekstremistom med njimi omogočila prav slednje.
Garbaj gastarbajterja
Še ena floskula, ki jo stalno slišim zadnje čase, je, da begunci še nekako grejo, ampak ekonomski migranti, to pa ne - na kar se je N'toko v svoji kolumni upravičeno odzval z vprašanjem, od kdaj je želja po selitvi v ekonomsko ugodnejše okolje (ki jo ravno številni Slovenci, živeči v precej bolj roza razmerah od izvornih dežel migrantov, brez pomisleka furajo: »Joj, ven me vleče! Ven!«) tako moralno zavržena.
Res je, da se je veliko wannabegastarbajterjev priklopilo vojnim beguncem, ker je kazalo, da se bo v množici lažje prešvercati skozi. Je to moralno sporno? Mogoče malo. Ampak nekdo, ki bi rad šel delat ven, pa sklene, da zdajle raje ne bo sledil tej želji, ker to ne bi bilo fer do beguncev iz neke tretje države, bi moral biti resno, resno etičen frajer - vsekakor precej bolj etičen od folka, ki ga obtožuje šlepanja na begunce.
Prav, Evropa lahko na tej točki mirno reče: naval azilantov, ki smo jih zavezani sprejeti, je tako velik, da moramo ekonomsko migracijo malo omejiti, ker za vse naenkrat ni prostora. Z vašo ambicijo ni nič narobe, ampak v tem hipu imamo gužvo in ji ne moremo ustreči. Priznaj čustvo, postavi mejo, kot se glasi navodilo iz starih psiho priročnikov o komunikaciji: če v tem hipu ne moremo sprejeti vseh gastarbajterjev, ne pomeni, da moramo nad njimi vihati nos ali da jih ne bomo kmalu spet sprejemali z odprtimi rokami.
Pomembnost omike
To so na videz drobne razlike, ampak bistvene in v našem novem svetu izključno izračunljivih presežkov smo jih začeli nevarno zanemarjati. Priznavanje legitimnosti ekonomski migraciji kljub njenemu potencialnemu omejevanju je, na primer, kultivirana, olikana gesta, profita katere se ne da meriti v centih, ker je neprecenljiv: med ljudi uvaja spoštljiv odnos in tvori vso razliko med kulturo in barbarstvom.
Enako je z zavračanjem predloga, naj naša vojska pri pomoči na meji ne bi nosila šmajserjev, ali izbiro bodeče žice za omejevanje švercanja ljudi mimo prehodov. Za oboje lahko, s ponosom zdravorazumskega kmetavzarja, rečemo: hej, kaj pa je razlika, če jih sprejmemo s puško čez ramo ali brez, važno je, da jih popišemo; ali: kaj pa je razlika, če gibanje omejimo z žiletka žico ali čim drugim, važno je, da preprečimo ilegalen prehod, ne?
Ne: način je dejansko bolj pomemben od vsebine. Če nekoga ne spustiš v državo ali mu ta postopek podaljšaš, je ogromna razlika, če to delaš brezosebno, grobo in žareč nezaupanje, ki prihajajočemu sporoča, da je kriv, dokler ne dokaže svoje nedolžnosti (to smo očitno skupaj z drugimi grobo neolib fintami posvojili od Amerov, kjer imaš ob vstopu v državo vedno natanko tak občutek), ali pa če to počneš skrbno, z razumevajoče posredovanim sporočilom, zakaj si se v nekem hipu odločil za neki ukrep. Neka senzibilna formalna omika, napolnjena z medčloveško toplino, civilizacijo razlikuje od primitivizma in zadnje čase po poti ZDA resno drsimo na temni pol.
Spreobračanje
Žalostno je, da bo ta zapis povečini prišel le do ljudi, ki se z njegovo vsebino že strinjajo. Danes itak vsi beremo samo medije, ki govorijo to, kar bi radi slišali, in ignoriramo druge. Ampak če drugega ne, bom lahko link poslal komu namesto krega na žuru in potem vsaj v miru naprej pil. Če mi seveda viskija iz rok ne bo iztrgal kak goreč begunec, ki si bo vmes med poskusi ne utopiti se ali zmrzniti na begu v neznano pred versko blaznimi sonarodnjaki uspel vzeti čas za spreobrnjenje več kot devetdesetih procentov svojega novega doma v religijo, ki jo je doslej doživljal zelo ležerno. Toda če se bo zgodilo to, bom prej kot jezen res noro, noro presenečen. Ne presenečen kot idealist, ki mu v baru z mize zmaknejo denarnico, ampak presenečen kot nekdo, ki mu med umiranjem od žeje v puščavi na glavo pade kit.
Resno: islamizacija Evrope? Izpod rok ljudi, ki bežijo pred islamisti? Ki bodo po najbolj črnih scenarijih populacijo EU povečali za en procent? En procent zmernih muslimanov nas bo spreobrnil v svojo vero? Ja? Kako je sploh mogoče, da moram tako bizarnim ugotovitvam ugovarjati? Najbolj od vseh dosedanjih paniko širečih sklepanj mi je všeč tisti, ki nevarnosti islamizacije dokazuje z anketo, po kateri bi si visok procent slovenskih žensk pričel pokrivati glave, če bi jim kdo zagrozil s smrtjo. To je približno tako, kot če bi ljudi vprašal, ali bi začeli štrikati volnene pulije, če bi jih v to z grožnjami silile pomaranče, in ob pritrdilnem odgovoru sklepal na nevarnost agrumov za razcvet pletenin.
Živimo v res, res čudnih časih. In skrajni čas je, da nehamo slepo mlatiti okrog sebe po nevidnem sovragu ter raje identificiramo prave nevarnosti, ki jih, brez skrbi, ne manjka.
Prava nevarnost
Ena prvih je prav prej omenjeno izginjanje kulturnosti iz naših življenj - pretvarjanje vsega dragocenega v merljiv profit ali izgubo; ljudi pa v »človeške vire« in »destabilizacijske elemente« -, ki nas spreminja v nekakšne birokratske barbare.
Druga nevarnost kakopak je ekstremizem, kakršnega zastopa Isis, ampak vedeti moramo:
1) da se takemu ekstremizmu lahko upremo le z omenjeno kulturo omikanega upoštevanja soljudi, ne pa s slepim preštevanjem plusov in minusov ali razkazovanjem mišic z vojnimi napovedmi ("Tole bomo vzeli zelo resno, o tem ste lahko prepričani": politični govori so se v zadnji dekadi iz kanala za diplomatsko plasiranje vizij prelevili v žanr samemu sebi namenjenega izžarevanja odločnosti).
In
2) od kod nevarnost ekstremizma izvira: nikakor ne od ljudi, ki pred njo bežijo, in še manj od ekonomskih migrantov, ki so v bistvu skladni z našo logiko trebuha za kruhom; prav tako ne od liberalcev, ki so, češ, preveč strpni do vsega in bodo pustili, da nas bodo povozili neki namišljeni okupatorji; ampak od samih verskih psihičev v navezi z našimi nestrpneži, ki tem istim psihičem z udrihanjem po muslimanih rihtajo potencialne nove kadre; kot tudi od slepe birokracije na obeh straneh, ki se fašizmom vedno priklopi, da bi jim dala videz objektivne nujnosti in jih naredila bolj hladno sprejemljive.
Uprimo se vsemu temu bikovemu blatu, in to čim prej. Bodimo razumevajoči, odprti in obenem razumni in strogi tako do malenkostnega formalizma kot do sovražnih predsodkov na obeh straneh, pa mogoče te vse bolj grozeče tretje svetovne na koncu le ne bo treba.
Hvala, to je bilo vse, kar sem hotel povedati. Drugič pa res nazaj v stripke, bizarne male refleksije vsakdana in napovedi dogodkov.
Zdajle vas lahko povabim le na svojo razstavo v Pritličju jutri, v četrtek, 26. 11., ob devetih zvečer, kjer bomo premierno predvajali tudi moj v enem prejšnjih blogov komentirani strip, spremenjen v videospot luštnega domačega pop komada.
Delajte lepe reči, poskušajte folk razumeti, kulturno mu postavite meje, če se izkaže za nasilno debilnega, in imejte se radi,
do prihodnjič,
Izar
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
