Tiskane izdaje
Doživela sem največji padec v svojem življenju. Poleg vseh finančnih, zdravstvenih, čustvenih težav, ki so temu sledile, me je doletel še grozen občutek neuspeha in strahu pred: »Ojej, kaj bodo pa ljudje rekli ...«
Vam je znano?
Naš, že skoraj bolezenski strah pred tem, kaj bodo rekli drugi, nas v življenju izjemno omejuje.
A kaj bodo dejansko rekli? Narava vedno poskrbi, da jih približno pol zagovarja, kar počnete in o čemer govorite, pol pa ne. Vseeno je, ali ste Mati Tereza ali avtokratski voditelj. Če to vemo, je nazadnje res vseeno, kaj bodo rekli - nikoli, res nikoli, ne moremo ugoditi vsem, niti večini ne. Zakaj torej bojazni dajati takšno težo?
Odkar sem prišla iz izobraževalnega potovanja po Kaliforniji, sem prepričana, da imamo strah o sodbi drugih celo priučen. V našem okolju pa je še posebej opazen. Zakaj sem v to prepričana?
Tako sem spoznala v pogovoru z Robertom, antropologom, zgodovinarjem po izobrazbi, sicer pa upokojenim podjetnikom iz Kalifornije, ki je povedal:
»Veš, kaj je glavna razlika med nami, Američani, in vami, Evropejci? Zmožnost pasti!
Če v Ameriki poizkusiš in tvegaš vse, kar imaš, a ti ne uspe, propadeš - je to OK.
Če potem še enkrat poizkusiš in tvegaš vse, kar imaš, ti morda malo uspe, a spet propadeš - po tem si zaslužiš že aplavz, ker jih ni veliko, ki zmorejo zbrati moč in pogum in se še enkrat podati na pot.
Če potem še enkrat poizkusiš in tvegaš vse, kar imaš, in ti morda spet malo uspe, a ponovno propadeš - si heroj.
Če potem še enkrat poizkusiš in tvegaš vse, kar imaš, in ti morda uspe, a ponovno propadeš - si kralj.
In če potem še enkrat poizkusiš in tvegaš vse, kar imaš, in ti uspe, si Bog!
In take zgodbe dajemo v javnost.«
Večkrat so mi pripovedovali zgodbe, kakršne so na primer:
• Colonel Sanders - njegov slavni recept peke piščanca so zavrnili vsaj tisočkrat, preden ga je sprejela ena restavracija in tako se je začel Colonelov imperij.
• Henry Ford - njegovi prvi podjetji sta propadli, preden je ustanovil slavni Ford Motor Company in postal eden izmed treh najbogatejših in najbolj slavnih ljudi tistega časa.
• Walt Disney - režiserja in animatorja so odpustili s pojasnilom, da mu manjka izvirnih idej in domišljije.
• Richard Branson - nima zgolj uspešnih produktov; med drugim je ustanovil tudi Virgin Cola in Virgin Vodka, ki nista uspela.
• Thomas Edison - učitelji so mu rekli, da je preneumen, da bi razumel karkoli. Imel je več kot 9000 neuspelih poizkusov, preden je razvil uporabno žarnico. Kasneje je rekel, da ga je vsak neuspeli poizkus naučil nekaj novega, torej so bili vsi neuspehi zgolj koraki do uspeha.
• Marilyn Monroe - igralko so odpustili jo iz produkcijske hiše FOX, ker je njen producent trdil, da ne zna igrati in ni privlačna.
• Mark Cuban - preden je uspel (svoje podjetje Broadcast je prodal gigantu Yahoo), je bil neuspešen pri mnogih opravilih, celo kot natakar ni znal odpreti steklenice vina in kuhar. O svojih napakah je povedal: »Ni pomembno, kolikokrat se zmotiš, pomembno je, da imaš vsaj enkrat prav. Velikokrat sem bil videti neumno, a vsakič sem se nekaj novega naučil.«
• Michael Jordan - v srednji šoli ga niso sprejeli v košarkarsko moštvo; odšel je domov, se zaklenil v sobo in jokal. »V svoji karieri sem zgrešil več kot devet tisoč metov na koš. Izgubil sem skoraj tristo tekem. Šestindvajsetkrat so mi zaupali odločilni zmagoviti met ... in sem zgrešil. Grešil in izgubljal sem znova in znova. In prav zato sem uspel!« je dejal košarkar.
Američan me je potem znova spomnil: »Kaj pa pri vas, Evropejcih?
»Če enkrat poizkusiš in tvegaš vse, kar imaš, a ti ne uspe, propadeš, si norec. Poleg tega si kriminalec in te pošljejo v zapor ali vsaj česa obtožijo. Pa to še niti ni najhuje. Skupnost te izloči, kot da si nekaj negativnega, tvoje otroke pa označijo za slabe, ker prihajajo iz take družine. Kot da vam nekako niti ni dovoljeno propasti, niti pasti. Zato si tudi manj upate in na koncu manj dosežete.«
Ko sem se vrnila v Slovenijo, mi je po naključju prišel v roke intervju z mladim podjetnikom leta 2011. Admir Latić je med drugim povedal:
»V Sloveniji moraš biti povprečnež. Družba ne prenese pozitivnih niti negativnih ekstremov. Če si uspešen, te hitro označijo za tajkuna, če se ti podjetniško zalomi, si "nategun".«
Padci v naših življenjih so bili, so, in bodo. Dejstvo. Zato se mi zdi, poudarjam, zdi, napačno, če se osredotočimo v to, kaj početi, da ne pademo. Ker padli bomo. Slej ali prej. Žal. Raje se vprašajmo: kaj storiti, da se po padcih čim prej poberemo, se iz njih česa naučimo in gremo dalje.
Če se osredotočimo le na to, kako NE pasti, bomo vedno ostali pasivni. Če pa padce sprejmemo kot nekaj običajnega, kot nekaj, kar se bo zgodilo, a že razmišljamo o tem, kako se hitro pobrati in iti naprej, si bomo v življenju mnogo več upali poizkusiti, testirati, biti hitrejši, bolj dejavni, bolj ustvarjalni ... in posledično zagotovo bolj uspešni.
Če bi boginja zmage govorila angleško, bi dejala: JUST DO IT. Če po padcu NE ostaneš na tleh, zagotovo ne boš poraženec!
***
Petra Škarja je skodrana predavateljica s hecnim priimkom, zaljubljena v naravo in potovanja. Tudi avtorica knjig Česar nas niso naučili v šolah in Ameriški milijonarji so spregovorili. Petra je tudi soorganizatorka dogodka 500 podjetnic, ki bo potekal v sredo, 18. marca, v Ljubljani.
Naslednji teden bo pripravila zgodba o pogumu, moči, vztrajnosti in neizmerne ljubezni. Besedilo bomo objavili v torek ob 12. uri.
