Tiskane izdaje
Poplava korupcijskih afer, ki je zajela Netanjahujevo družino ter njegove sodelavce in prisklednike, očitno ni zmanjšala njegove priljubljenosti med tistimi, ki se imajo za »ljudstvo«. Nasprotno. Na podlagi anket javnega mnenja volivci drugih nacionalističnih strank hitijo reševati »Bibija«. Prepričani so, da je velik državnik in rešitelj Izraela. Zaradi tega so mu pripravljeni odpustiti vse: ogromne podkupnine in radodarna darila. Vse.
Čudno. Moje stališče je namreč ravno nasprotno. Zaradi tega, ker naj bi bil »Bibi« velik državnik, mu nisem pripravljen odpustiti ničesar. Menim namreč, da je nepomemben državnik oziroma da sploh ni državnik. Poslednja sodba Bibijevih zmožnosti je že v njegovi zgodnji karieri prišla od njegovega očeta. Benzion Netanjahu, profesor zgodovine, ki je bil strokovnjak za špansko inkvizicijo, ni imel dobrega mnenja o svojem drugem sinu. Ljubši mu je bil starejši sin Jonatan, ki je bil ubit v operaciji Entebbe. To pa je, mimogrede, možen vir Bibijevih globokih kompleksov.
Benzion je bil politično najbolj skrajni desničar, kar jih je kdaj bilo. Preziral je Vladimirja Jabotinskega, izrednega voditelja desničarskih sionistov, prav tako pa tudi Menachema Begina. Zanj sta bila oba liberalna slabiča. Benzion, ki je menil, da njegove nadarjenosti v Izraelu ne cenijo in je šel zato poučevat v Združene države Amerike, kjer je vzgojil svoje sinove, je o Benjaminu izjavil: »Bil bi zelo dober zunanji minister, ne pa premier.« Nobena druga sodba o Bibiju ne bi mogla biti bolj točna.
Benjamin Netanjahu bi bil odličen zunanji minister. Odlično govori (ameriško) angleščino, a ne s takšno knjižno globino kot njegov predhodnik Aba Eban. David Ben-Gurion je o Ebanu izjavil: »Zmožen je lepih govorov, a mu moraš povedati, kaj naj pove.« Bibi je dober predstavnik države. Zna se obnašati med velikaši sveta in je dobra pojava na mednarodnih konferencah. Ob pomembnih priložnostih ima dobro izdelane govore, kjer pa uporablja primitivne domislice, ki bi se jih Churchill branil.
Dandanes je zunanji minister trgovski potnik svoje države. Bibi je nekoč tudi bil trgovski potnik pohištvenega podjetja. Potovanja so postala nezahtevna, zato zunanji ministri izvršujejo večino nalog, ki so bile v prejšnjih stoletjih prihranjene za veleposlanike. Bibijev oče je modro ugotovil, da je velika razlika med nalogami zunanjega ministra in premiera. Zunanji minister izvaja politiko, premier pa jo določa. Idealni premier je moški (ali ženska) z vizijo. Ve, kaj njegova država potrebuje – ne samo danes, ampak tudi v naslednjih generacijah. Njegova vizija vključuje vse potrebe države. Zunanji odnosi so zgolj en vidik, ki tudi ni nujno najpomembnejši. V svoji viziji ima pregled nad gospodarskimi, kulturnimi in vojaškimi vidiki. Benzion Netanjahu se je zavedal, da njegov sin nima teh sposobnosti. Dobra zunanja podoba ne zadostuje, še posebej za vodjo dežele, kot je Izrael, ki ima zapletene notranje in zunanje probleme.
Ob spominu na Franklina Delana Roosvelta pride v spomin njegov izrek: »Ničesar drugega nas ni treba biti strah kot strahu samega.« Glede Winstona Churchilla je ostal v zavesti naslednji izrek: »Še nikoli ni tako veliko ljudi dolgovalo tako veliko tako malo ljudem.« Pa pomislite na Bibija. Katere globoke misli se spomnimo? Ničesar drugega kakor njegovega komentarja glede številnih korupcijskih zadev, v katere je vpleten: »Ničesar ne bo, ker ni ničesar.«
Vmes med zasliševanji o korupciji so glavna dejavnost Benjamina Netanjahuja potovanja v tujino in srečevanja s svetovnimi voditelji. En teden je v Parizu na srečanju s predsednikom Macronom, drugi teden je v Moskvi na srečanju s predsednikom Putinom. Vmes pa gre v eno ali dve afriški državi. Kaj je z vsemi temi srečanji doseženega? Nič pomembnega, kar pa je zelo pretkano, saj seže globoko v judovsko zavest.
Judje so bili v številnih državah, zahodnih in vzhodnih, mnogo generacij nemočna manjšina. Bili so povsem odvisni od dobre volje lokalnih gospodov, grofov in sultanov. Da bi član judovske skupnosti, ki je bil običajno najbogatejši med lokalnimi Judi, ostal v milosti, je moral vladarja poveličevati, mu laskati in ga podkupovati. Takšen človek je postal kralj geta, ki ga je občudovala vsa skupnost. Bibi je naslednik te tradicije.
Nihče ni imel rad Abe Ebana. Celo tisti, ki so občudovali njegove izredne sposobnosti, ga niso občudovali kot človeka. Imeli so ga za neizraelskega, ker ni bil dedec, kakršen bi moral biti izraelski moški. Bibijeva javna podoba je popolnoma drugačna. Kot nekdanji komandos je možakar, ki si ga Izraelci želijo. Ni problema. Če pa bi katerega od Bibijevih privržencev vprašali, kaj je v 12 letih kot premier dosegel, na to ne bi dal zadovoljivega odgovora. David Ben-Gurion je ustanovil državo, Menachem Begin je sklenil mir z Egiptom in Jicak Rabin je sprejel sporazum iz Osla. Pa Bibi?
Klub vsemu polovica Izraelcev brezmejno občuduje Bibija. Pripravljeni so mu odpustiti neštete korupcijske afere: od sprejemanja najbolj dragih kubanskih cigar kot darila milijarderjev do podkupnin v vrednosti več milijonov dolarjev. Pa kaj. Članstvo njegovega tabora je še bolj čudno. Gre za množice orientalskih Judov, ki se imajo v vseh pogledih za prezirane, zatirane in diskriminirane. Od koga? Od Aškenazov iz gornjega razreda, od »belih« in levičarjev. Toda nihče ni bolj Aškenaz zgornjega razreda kakor prav Bibi. Še nihče ni našel rešitve za to uganko.
Kakšna je torej Netanjahujeva »vizija« za prihodnost? Na kakšen način bo Izrael kot kolonialna sila lahko preživel v prihodnjih nekaj desetletjih, obkrožen z arabskimi in muslimanskimi državami, ki se bodo morda nekega dne združile proti njemu? Kako bo lahko Izrael še naprej gospodar Zahodnega brega in območja Gaze s palestinskim ljudstvom (da ne omenjam vzhodnega Jeruzalema) ter svetišč, ki so sveta milijardi in pol muslimanom po svetu?
Zdi se, da je Bibijev odgovor: »Ne oziraj se, pojdi kar naprej!« Glede na njegov način razmišljanja je njegova rešitev, da je brez rešitve. Treba je zgolj nadaljevati to, kar Izrael že od nekdaj dela. Palestincem je treba odrekati nacionalne in človeške pravice, na Zahodnem bregu je potrebno previdno, a stalno vsajati naselbine ter v vseh drugih pogledih ohranjati status quo. Bibi je previden in sploh ni avanturist. Večina njegovih privržencev bi rada, da takoj pripoji Zahodni breg oziroma vsaj dele tega. Bibi jih zadržuje. Zakaj hiteti?
A ničesar storiti ni pravi odgovor. Izrael se bo moral končno odločiti. Bo sklenil mir s palestinskim ljudstvom (in celotnim arabskim in muslimanskim svetom) ali pa si bo pripojil vsa okupirana ozemlja, ne da bi arabskemu prebivalstvu podelil državljanstvo. Torej, uradno bi bila to država apartheida, ki se lahko v nekaj generacijah spremeni v državo z dvema narodoma in arabsko večino, kar je nočna mora skoraj vseh judovskih Izraelcev. Seveda pa obstaja še ena vizija, ki je nihče ne omenja. Počakati je treba priložnost za izvedbo še ene nakbe ter izgnati celotno palestinsko ljudstvo iz Palestine. Vendar pa nič ne kaže, da bi se takšna priložnost ponudila tudi v drugo.
Zdi se, da je Bibi ravnodušen in je človek statusa quo. Toda če nima lastne vizije, potem to pomeni, da ima v svojem srcu vizijo svojega očeta: preženite Arabce stran in si prilastite zemljo med Sredozemskim morjem in (vsaj) Jordanijo, kot so to nekoč storili biblični Izraelci.
Kaj bo Bibi storil glede obtožb o korupciji, ki ga vedno bolj zategujejo? Čakal bo. Karkoli se bo že zgodilo – obtožnica, sojenje in obsodba –, bo samo čakal. Čeprav se razruši vse, z demokracijo, sodišči in preiskovalnimi organi vred, bo zgolj čakal. To pa ravno ni delovanje, ki bi ga pričakovali od velikega državnika. Vendar pa saj sploh ni državnik, ne velik, ne majhen.
Ponavljam predlog, ki sem ga zapisal prejšnji teden. Naj v določenem času vse prizna in ga takoj pomilostite. Naj obdrži izplen, nato pa adijo, Bibi.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
