Tiskane izdaje
Komedija je med vsemi žanri najbolj priljubljena, kritiško pa vselej rangirana nižje od drame in tragedije. Pogosto ob uprizoritvah komedij producenti predstav svoj izbor upravičijo s tem, da je vendarle tudi komedija legitimen umetniški izraz, da dobra komedija terja veliko resnih naporov − kot da je malo uživanja v pisanju, igranju, uprizarjanju ali gledanju komedije že dokaz, da gre za manjvredno umetniško zvrst.
Umetnosti očitno ne moremo jemati resno, če ni nagnjena k resnobni, tragiški drži do sveta. Umetnost je zares umetniška, samo če v njej subjekt nadvse trpi ali vsaj ne vidi smotra lastne eksistence v svetu, polnem razpok, krivic in družbenih ran. A prav takšna ustaljena nepisana prepričanja povejo več o naši spontani in ne(pre)mišljeni ontologiji kot pa o vrednosti umetnosti ali pa samega sveta. O tem netematiziranem privilegiranju tragiškega in dramatičnega med drugim razpravlja filozofinja Alenka Zupančič v eni najboljših knjig o komediji: Poetika. Druga knjiga.
Strategija dobrih komedij nikakor ni samo smešenje vseh in vsakogar − čeprav lahko že v tem, da v komični zvrsti ni prepovedanih objektov norčevanja, vidimo njeno nepristransko kritiko vseh privzetih družbenih vlog, avtoritet in prioritet. Kvalitetna komedija namreč vselej načne samo bistvo ljudi in stvari. Tragiški junak, ki jadikuje zaradi izgubljene ljubezni ali nepokopanega brata ali umora očeta itd., je v očeh komedije nadvse smešen. Njegovo poslanstvo, njegova etična zavzetost so namreč za komedijo prav tisto, kar je treba šele podvreči analizi. V komični strategiji ta patos zasije kot smešna patologija nekega človeka, ne pa kot edina avtentična drža do sveta.
Komedija bi torej tragičnega ljubimca postavila ob bok kakšnemu revežu (recimo potepuhu Charlieja Chaplina), katerega edina strast je najti toliko hrane, da se izogne izstradanju. Seveda pa tudi pozicija reveža ni kar sama po sebi pravilna ali boljša − tu služi predvsem kot kontrast romantičnemu patosu. Tragiška vizija sveta se ob revežu pokaže kot čisti luksuz ukvarjanja s sabo in poveličevanje našega plemenitega čustva. Hkrati pa ob ljubezenskem zanosu smešna deluje tudi reveževa pozicija, torej to, da je vse njegovo bitje vezano na zemeljske probleme.
Z drugimi besedami, komedija obe subjektni poziciji podvrže komičnemu procesu. V njem ne gre za kakšno postmodernistično relativizacijo vsega. Kot je pokazal Hegel − eden redkih filozofov, ki je komedijo postavil na vrh vseh umetnosti − komična procedura zadeva sam status resnice. Kot smo že omenili, tragiško občutenje sveta, ljubezni ali družbenih krivic ni samo po sebi resnično, pa čeprav je svet res grd in so krivice v njem očitne. V svetobolje in jadikovanje se namreč prehitro prikrade zadovoljstvo nad lastno odlikovano pozicijo presojanja, pa tudi nad lastnim lepim bistvom, ki dozdevno ostaja zunaj umazanije krute realnosti.
Komedija pa ravno ne dopušča, da bi privzeta bistva ostala nedotaknjena − bistva postanejo bistva šele, ko se pustijo umazati bedni realnosti, ko se pustijo postaviti pod vprašaj, ko se torej pustijo razviti v vse možne smeri in postati nebistvena.
Večina produktov, ki se danes oglašujejo pod imenom komedija, te osnovne naloge, da namreč spodnašajo bistva reči in ljudi, ne opravijo. Zadovoljijo se s plehko humanistično poanto, da smo vsi ljudje pod kožo krvavi, pri čemer ostaneta začetna situacija in začetna premisa o naravi subjekta, ljubezni, sveta in družbe nedotaknjeni. Prava komedija pa, kot rečeno, nima spoštovanja do nikogar in ničesar, vse je pripravljena postaviti na glavo.
A njenemu spodnašanju bistev ne sledi popolni razpad nekega sveta ali smrt subjekta, ampak navadno neka nova konstrukcija realnosti, v kateri so razpoke za silo zakrpane, ne pa tudi odpravljene. Komedija ne predpostavlja, da je svet lep in harmoničen ali da je končna uravnoteženost možna. Ne, komedijo poganja prav osnovno neskladje med besedami in rečmi, med moškimi in ženskami, med gospodarji in hlapci itd., le da iz tega neskladja iztrži neki nenadejan užitek, zadovoljstvo, smeh, veselje.
Filmski komiki od Chaplina, Busterja Keatona in Ernsta Lubitscha pa do Prestona Sturgesa in Billyja Wilderja to osnovno strategijo komedije razvijajo vsak na svoj način in z različnimi poudarki. Od sodobnejših komikov velja izpostaviti Woodyja Allena, ki je v komedijo pripeljal malenkostne nevroticizme. Osredotočenost na najbolj absurdne probleme vsakdana je nadaljeval Larry David v Seinfeldu, potem pa še v seriji Nikar tako živahno.
Ko se oziramo k tej častitljivi tradiciji komedije, se zazdi, da Sloveniji ne bi šlo tako slabo, če bi namesto naslajanja v pritoževanju vseh nad vsemi znala ustvarjati dobre komedije. Komični liki in bizarne situacije se namreč iz dneva v dan nastavljajo kar sami od sebe.
O tem, da grozljivi, travmatični dogodki sami po sebi ne terjajo tragiške ali dramatične obdelave, nazadnje priča film Biti in ne biti Ernsta Lubitscha, ki bo nocoj na sporedu na drugem programu TV Slovenija in ga bo vpeljal pogovor s filozofom Mladenom Dolarjem. Ko je Hitlerjev vojaški stroj deloval kot nepremagljiva svetovna sila, je Lubitsch posnel vojno komedijo in s tem pokazal, kako je v najstrašnejšem času prava politična gesta v tem, da se travme lotimo s komedijo. Dozdevno vsemogočni vojaški stroj nacistične Nemčije lahko prav komedija pokaže v vsej njegovi šibkosti in slaboumnosti.
