Tiskane izdaje
Marca leta 1992, le par mesecev po tem, ko je takrat še tridomna skupščina slovesno sprejela ustavo in s tem njen 55. člen, ki ženskam zagotavlja pravico odločanja o lastnem telesu, sta delegata, kot se je takrat reklo poslancem, Ervin Anton Schwarzbartl in Franc Potočnik v okviru razprave o pokojninskem zavarovanju ugotavljala, da ženske med seboj niso enakopravne in da so ženske z otroki več vredne kot ženske brez otrok.
Da je pri tem pokojnemu Jaši L. Zlobcu prekipelo in je, odhajajoč iz dvorane, Schwarzbartla ozmerjal s fašistom, je po svoje razumljivo. Kajti prav takratni domžalski župan je bil eden najbolj glasnih kritikov 55. člena ustave, pri tem pa se je zatekal k železnemu repertoarju nasprotnikov splava, ki se − sodeč po nacionalkini oddaji Tarča prejšnji teden − v petindvajsetih letih ni kaj dosti spremenil.
Kar smo oni dan gledali v Tarči, je bila namreč zgolj še ena iteracija enega in istega argumenta o splavu kot cokli razploda naroda, ki da ga bodo sicer tuje horde preplavile in uničile. Razlika je le ta, da so leta 1991 še govorili o zgodovinski nevarnosti ponemčevanja Slovencev, danes narodovo eksistenco baje ogrožajo bližnjevzhodni begunci.
No, razlika je še nekje. Ervin Schwarzbartl in Jaša Zlobec sta se nekaj tednov pozneje drug drugemu opravičila, Zlobec pa je bil celo sankcioniran. Leta 2016 pa je sposobnost klatenja nebuloz glede splava, ki da mora biti prepovedan tudi, če je nosečnost posledica posilstva, očitno pogoj za vstop v javni diskurz.
O sami oddaji sicer ne kaže izgubljati preveč besed, ker so in bodo svoje o tem povedali ljudje, ki so za to poklicani oziroma so za to celo plačani.
A poleg bede (nadomestnega) urednikovanja in vsestranske uporabnosti Angelce Likovič, ki ji med medijskimi dosežki tako rekoč manjkata le še napovedovanje vremena in komentiranje formule 1, pa je oddaja pokazala še nekaj: da marsikomu ni povsem jasno, kaj se je v resnici dogajalo pred tednom dni.
Povod za oddajo je bilo predvajanje tistega nesrečnega filmčka, s katerim je ena od kvazinevladnih organizacij v orbiti Rimokatoliške cerkve teden dni posiljevala mimoidoče na Prešernovem trgu. A s tem je nacionalka, v lovu za gledanostjo, gladko vkorakala v past in like, ki se bavijo z razpečevanjem videomateriala ameriških verskih fundamentalistov, razglasila za legitimne udeležence v razpravi o odločanju o rojstvu otrok. Večje usluge jim ustvarjalci oddaje ne bi mogli narediti.
Pravica ženske, da odloča o lastnem telesu, ni samoumevna. Slovenija jo je sicer zapisala že v zadnjo socialistično ustavo leta 1974, a kot pokaže epizoda z začetka tega besedila, nasprotniki te pravice ne zamudijo nobene priložnosti, da v javno razpravo ne bi poskusili vrniti mračnjaških stališč o reprodukciji kot edini zveličavni vlogi bivanja, o brezpogojni zapovedi rojevanja ter o pravih in nepravih ženskah vobče.
55. člen ustave, katerega besedilo je vrhunski politični kompromis, je bil zadnji, ki je dobil zeleno luč v takratni skupščini. Besedila preostalih členov so bila že davno usklajena in delegati so se pripravljali, da bodo ustavo slovesno potrdili, a še nekaj ur pred to formalnostjo so Schwarzbartl in njegovi somišljeniki poskušali doseči, da se ga črta.
Da jim ni uspelo, gre precejšnja zasluga tudi protestom pred poslopjem dober teden pred glasovanjem, kjer je več tisoč protestnic zahtevalo ohranitev dosedanje stopnje svobode odločanja, pa tudi povezovanju poslank (se pravi delegatk) iz skoraj vseh parlamentarnih strank, ki so moškim kolegom povedale, kar jim gre, ter se postavile zase in za svoj spol.
Pristop, ki so ga pod vodstvom Aleša Primca ubrali intelektualni nasledniki Ervina Schwarzbartla in ki jih je v Tarči menda zastopala Likovič, pa je, tako kot tisti ubogi filmček s Prešernovega, v Blatni dol uvožen iz Amerike in sliši na ime »slippery slope«.
Gre za pristop, kjer se spremembe dogajajo zlagoma in kjer je bistven prvi korak, ki olajša vse naslednje. Svobodno odločanje o rojstvu otrok se tako ne prepove v enem zamahu (ker bi poskus prepovedi naletel na odpor javnosti in stroke), pač pa se za začetek doseže zgolj njegovo omejevanje ali oteževanje. Ukrepi se tako, korak za korakom, zaostrujejo, dokler čez mandat ali dva od svobodnega odločanja o rojstvu otrok ostane le še rojstvo otrok. Zapovedano.
A če se je leta 1991 proti nasprotnikom pravic žensk oblikovala ad hoc koalicija in ubranila civilizacijske norme, ki bi morale danes biti tako rekoč samoumevne (pač, v skladu z načelom »vaša telesa, vaša pravila«), so te iste norme leta 2016 tarča (sic!) dosti bolj premišljene in dovršene taktike, katere končni cilj ni zgolj črtanje 55. člena ustave, pač pa demontaža sekularne države in vključujoče družbe. Zadnje so že dosegli z večkratno sestrelitvijo pravic istospolnih parov do poroke in posvojitve otrok, prvo pa je njihov javno deklarirani cilj, če ne verjamete.
Zato odpiranje razprave o 55. členu ustave ni zgolj začetek vrednotno nevtralnega postopka, ki se lahko konča tako ali drugače, pač pa legitimizacija nasprotnikov enakopravnosti žensk in sekularne države pri doseganju njihovih načrtov. Vse, kar potrebujejo, so ravno dovolj odprta vrata javne razprave (denimo slabo zamišljena polemična oddaja na nacionalki), da mednje porinejo nogo. Zato je treba ta vrata trdno zapreti in ponovno razpravo o svobodnem odločanju o rojstvu otrok odločno zavrniti. In preden kdo skoči: tu ne gre za nikakršno omejevanje svobode govora.
Tako svoboda govora kot svoboda odločanja o rojstvu otrok sta ustavni kategoriji, pri čemer druga v ničemer ne posega v prvo, obratno pač. Povedano zelo plastično: to, da ženske same odločajo o svojem telesu, v ničemer ne ogroža svobode govora Angelce Likovič, Aleša Primca ali članov društva, ki tako rado vrti filmčke na Prešercu. Po drugi strani pa lažno moraliziranje, vzbujanje občutkov krivde in manjvrednosti, triki, ki jih uporabljajo Primc, Likovič & Co., še kako posegajo v svobodo žensk, da odločajo o lastnem telesu.
Če bodo pri tem uspešni, tako kot so bili uspešni pri vprašanju pravic istospolnih parov, bo te iste pristope vsakič znova, vedno močneje čutilo vedno več ljudi.
Tarča torej niso samo ženske, tarča smo vsi.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika in novinarja, v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
