Norost v deželi kačapurija

Človek se v Gruziji težko odloči, ali je bolj nor šofer, ki divja po mestu, ali pešec, ki si drzne prečkati avenijo v popoldanski konici.

Objavljeno
18. julij 2016 13.45
Posodobljeno
18. julij 2016 15.00
Voranc Vogel
Voranc Vogel

Težko bi v ustrezno pripoved strnil pot, ki me je pripeljala na čudovito verando s pogledom na prostrano ravnino, izza katere se dvigajo zametki kavkaškega gorovja. Bliski v daljavi režejo gosto temo in napovedujejo nevihtno noč, pred menoj pa kozarec gruzijskega brendija, da mi grom in strela ne bosta kratila spanca.

Brez opozorila je napočila zadnja od namenjenih mi sedmih gruzijskih noči. Kar je bilo vmes dni, so minili še hitreje. Popotniku je pač usojeno, da se mu čas na tujem ne pusti ujeti in - če se zavestno ne odloči malo postati - prav lahko se mu zgodi, da v beganju za vsem novim in neodkritim na koncu ujame zgolj lastni rep.

Zato ne bom izgubljal besed o vrvežu Tbilisija, sumljivo nagnjenih pisanih verandah, izvrstnem vinu in pripadajočem konjaškem derivatu, tisočerih izvedbah kačapurija, trtah Sighnagija, evrovizijskih provokacijah, mnogoterih različicah polnjenih cmočkov, gosto poraščenih vrtovih, prijaznih ljudeh, neprebavljivo velikih porcijah hrane, zelenih planjavah proti Goriju - rojstnemu mestu Josipa Visarijonoviča Stalina - in kaosu, ki vlada v prometu.

No, o zadnjem bomo vendarle rekli kako. Na lastni koži sem občutil divjanje z rikšo po šestpasovnicah Mumbaja, vratolomne podvige taksistov v Kairu, samomorilske manevre perujskih tovornjakarjev in priznati moram, da se gruzijski šoferji z lahkoto kosajo z njimi.

Semaforji so podobno redki kot tisti, ki jih jemljejo resno. Sredinske črte so, dokler jih nenadoma pač ni. Človek se težko odloči, ali je bolj nor šofer, ki divja po mestu, ali pešec, ki si drzne prečkati avenijo v popoldanski konici. Občasno je vendarle treba čez cesto in taktika je: nikar oklevati, še manj ustaviti se! Reka drvečih avtomobilov si bo nekako utrla pot mimo tebe. Za vsak slučaj velja počakati, da se cesto odloči prečkati kakšen starejši občan. Če je dočakal to starost, najbrž ve, kaj dela.

Izzivi za pešca me niso zadovoljili, zato sem rezerviral majhno lupino, a se odločil spletno rezervacijo preklicati, saj je bila nekam sumljivo enostavna, izposojevalnica pa za ovinkom. Čez nekaj minut sem bil priča mlademu izposojevalcu, ki je pred menoj ponovil isti spletni registracijski postopek. Brez kavcije, kreditne kartice, odvzema odtisa stopala in drugih »nujnosti«, ki smo jim drugače podvrženi. »Tu so ključi, pokličite me, ko boste nazaj. Ali pa, ko se zaletite,« je še dodal in izginil.

Striček Google je kazal smer, klima je blažila peklensko vročino in z malim avtomatikom s hipersenzibilno zavoro sva začela skupno pot. Da preživetje na tbilisijskih ulicah ne bi bilo preveč preprosto, so tovarnarji na avtomobilih za gruzijski trg zamenjali ročici za smernik in brisalce. Verjetno zato, ker je v tem kaosu čisto vseeno, če namero o menjavi pasu sporočaš z brisanjem stekla.

»Now turn left!« je zabičal veliki navigator. »A je to kakšna neslana gugl šala?!« je kriknila moja želja po obstanku. A nekaj matadorjev usode pred menoj je nakazalo, da se google ne šali in da se na avtocesto dejansko pride s smrtonosno ostrim zavojem naravnost v nepregledno kolono drvečih avtomobilov.

Ravno sem se sprijaznil, da me na razpadajočih cestah prehitevajo skoraj vsi (z izjemo konjskih vpreg in manjših motokultivatorjev), ko sem v vzvratnem ogledalu opazil še posebej hitro bližajočo se črno gmoto. Ko se je vozilo dovolj približalo, se je izkazalo, da gre za policijo. Mimogrede, policisti v Gruziji ves čas vozijo s prižganimi utripajočimi lučmi, kar daje prometu še posebej kaotično noto. Nekaj kilometrov naprej je na cesti prečno ležala na streho prevrnjena lada iz časov malo po Stalinu in izkazalo se je, da so bile tokrat policijske luči upravičene.

Pred odhodom iz Tbilisija sem v kavarni hotela Marriott naletel na angleški poslovni časnik, v njem pa zapis, ki se je nanašal na gruzijsko vozniško norost. Avtor je bil neki tuj ekonomist, ki je postavil tezo, da Gruzijci vozijo tako nespametno, ker niso sposobni odloga zadovoljitve užitka. Oziroma da v sedanjosti bolj malo razmišljajo o posledicah lastnih dejanj, ki bi jih utegnila prinesti prihodnost. To precej pokroviteljsko zastavljeno tezo je v članku dokazoval še z nekaterimi drugimi, predvsem ekonomsko obarvanimi ravnanji »domorodcev« in jih poskušal prepričati, naj za božjo voljo postanejo bolj podobni »razvitim« zahodnjakom.

Sam lahko končam z drugače pokroviteljsko floskulo: Drago gruzijsko ljudstvo, vi le naprej uživajte v trenutku, redko mislite na prihodnost in ostanite tako dobrosrčno gostoljubni! Le opeko, ki vam tišči nogo na plin, morda zamenjajte za malce lažjo.