Tiskane izdaje
Slovenija je majhna, Slovenija je nepomembna. Takšna neposrečena sporočila poslušam že tako dolgo, da sem nanje skoraj imun. A slovenski trg računalništva in potrošniške elektronike je razvit, potrošniki izobraženi, vsi velikani si z našimi evri vendarle dodatno polnijo žepe. Kako obravnavajo ljudi, ki jim pri teh uspehih pomagajo, pa smo znova videli ta teden.
Podjetje Samsung Electronics je v Ljubljani odprlo vrata novega poslovnega središča, poimenovanega Executive Briefing Center. Gre za prvo središče te vrste v regiji, na kar smo lahko ponosni, saj smo v zadnjih letih lahko le bolj ali manj nemočno opazovali kako korporacije in velika podjetja vedno več ključnih aktivnosti opravljajo v državah južno od naše. A otvoritev razstavnega prostora, kjer lahko vsi obstoječi in potencialni poslovni uporabniki iz prve roke preverijo, kako se Samsungove rešitve vključujejo v njihovo poslovanje, je imela grenak priokus.
Prve pol ure namreč na njej ni bilo slišati slovenskega jezika. Čeprav poslovni center najdemo v prostorih slovenske pisarne Samsunga, zbranih novinarjev (večina je domačih ter slaba deseterica hrvaških) ni pozdravil niti nagovoril lokalni predstavnik, kar je sicer stvar osnovnega bontona gostitelja. Regijska predstavnika družbe sta namreč vsebine suvereno začela podajati v hrvaškem jeziku, kot da smo sredi Zagreba. Kot da je samoumevno, da Slovenci razumemo hrvaški jezik, obratno pa ne. Mimogrede, uradni jezik v korporaciji Samsung Electronics je angleščina.
Na čigavem zelniku je zrasla takšna zamisel predstavitve niti ni pomembno, bolj bode v oči dejstvo, da je v vsej verigi vpletenih veliko duš (odgovorni v lokalni in regijski pisarni, agencije za stike z javnostmi), ki bi morale opozoriti, da lahko tak recept pripelje do medijske katastrofe in jo preprečiti, a jim to ni uspelo.
Vse za nižanje stroškov
Novinarji s(m)o med prvimi borci za materni jezik, zato je takšna zaušnica jasen izraz nespoštovanja. Dejstvo, da gre za regijski center, ki »govori« praktično vse jezike držav v regiji Adriatik, je še toliko bolj boleče. Organizatorji bi lahko povsem enostavno poskrbeli za predstavitev vsebine slovenskim novinarjem in uro zatem še hrvaškim (ali obratno). Dobrodošla bi bila tudi predstavitev zgolj v slovenščini, po kateri bi bržkone hrvaški stanovski kolegi svojim predstavnikom na poti proti Zagrebu pojasnili, da takšni dogodki nimajo prav veliko smisla, tako kot slovenski novinarji počnemo že dlje časa. Žal neuspešno.
Težava je večplastna, njene korenine pa segajo leta nazaj. Podjetja so v času vsesplošnega zatiskanja pasu dobila idejo (in jo tudi realizirala), da bi prihranke lahko ustvarila tudi z organizacijo dogodkov za novinarje v Zagrebu ali Beogradu, nanje pa vabila predstavnike medijev iz treh ali štirih držav bivše skupne države. Pri tem občasno celo »pozabijo« organizirati prevoz v tujo državo. Seveda se na teh dogodkih nikoli ne bo zgodilo, da bo predstavitev potekala v slovenskem jeziku, pa čeprav je regijski vodja slovenske narodnosti.
Močno me skeli tudi dejstvo, da poleg pisca teh vrstic na omenjenem dogodku ni bilo prav veliko novinarjev, ki bi odločno stopili v bran slovenskemu jeziku. Komentar hrvaškega stanovskega kolega, ki se je glasil natančno takole »Zdaj te pa nikoli ne bodo povabili v Seul,« pa zgovorno kaže na vso bedo tega ceha, ki se hote ali nehote, večinoma celo nezavedno, uklanja volji kapitala.
***
PS: V sredo znano tehnološko podjetje v Zagrebu organizira nov dogodek za novinarje. Ne bom se ga udeležil.
PS2: To ni bila prva novinarska konferenca v Ljubljani, kjer je prevladoval hrvaški jezik. Podobne prakse, a vseeno z več posluha za udeležence, sta že večkrat izkazala Sony Mobile ter HTC (in še kdo drug). Tretjerazredno obravnavo medijev in države dopolnjuje še dejstvo, da moramo novinarji za testne primerke izdelkov malodane prositi predstavnike različnih PR-agencij v sosednjih državah, pa čeprav se taisti izdelki prodajajo na slovenskem trgu (oziroma se bodo).
