Tiskane izdaje
Od časa do časa sem nagnjena k mučenju sebe in to se je pred kratkim izrazilo tako, da sem se lotila prebiranja spletnih komentarjev v forumih pod članki. Iskala sem ogledalo, drugo mnenje, zanimala me je raven razprave, pa amplituda nestrpnosti ... Huuuuh! Ko je bil teden intenzivnega spremljanja mimo, je bilo veselje ob tem iskreno, kot že dolgo ne. Saj ... debata pogosto steče, tudi vsebinska, a kaj, ko jo potem prej ali slej odnese. H klasičnim povojnim pobojem, udbomafiji in vsem mogočim teorijam zarot, verskih obsesij, prebežnikom, istospolno usmerjenim ...
Tega dela ne moreš opravljati več kot pol ure dvakrat na dan. Če ga, zboliš. Tako nekako je pred dnevi nizozemski strokovnjak Ronald Eissens iz mednarodne mreže INACH, ki se ukvarja s tem, da digitalne vsebine uglaša s človekovimi pravicami, dejal vsem, ki smo se udeležili posveta o komentiranju na spletnih forumih.
Malce sem privzdignila obrvi, ampak jih hitro spustila nazaj ob misli na zgoraj omenjeni teden in morje objav, v katerem moraš krmariti. Se kot opazovalec ali odstranjevalec znova in znova zaleteti v težko prebavljive zamisli, zapise, ideje, posnetke. Zato izjava Eissensa ni pretirana. Facebook, ki ima 4500 moderatorjev za odstranjevanje neprimernih vsebin, je pred dobrim mesecem napovedal, da jih bo v prihodnjem letu zaposlil še dodatnih 3000. Vsem nudi psihološko pomoč. Iznajdljivost ter domišljija pač nimata meja. Kar je izjemno dragoceno v nekih drugih aspektih človekovega udejstvovanja, tu pač nikakor ne. Človek je okrutno bitje in njegove besede so včasih veliko bolj boleče kot dejanja.
Udarec je isti. Molk pa zgovoren.
Kdo pa je tisti, ki »udarja«? Ljudje okoli nas. Včasih bi bili verjetno presenečeni, če bi za kakšnim zapisom videli ime in priimek. Ko so posameznike, ki so se bili v dokumentarnem filmu pripravljeni razkriti, soočili s komentarji, ki so jih nekoč napisali, so nekateri dejali, da tega ne bi več ponovili. Ja, muslimani niso nevarni. Nekoč sem mislil, da so. Zdaj pa delam z enim izmed njih in vidim, da je povsem v redu. Tako nekako. Zapis pa je že naredil svoje.
Ko je pred leti začela delovati prijavna točka za sovražni govor Spletno oko, prek katere lahko kdorkoli prijavi sovražni govor, ki ga zasledi na medmrežju, s(m)o mediji poročali o tem, v javnosti se je vsaj za določen čas vzpostavila debata in z njo tudi relacija do pojava sovražnega govora v družbi. Prijavna točka je dobila ogromno prijav, več kot 4700. Kar seveda ni nikakršna zmaga, je pa sled angažmaja državljanov, ki sami zaznavajo in sporočajo, da nekaj pač ni v redu. In da je treba ukrepati. In potem? Jih je bilo vsako leto manj; lani 1300.
In to žal ni dobra novica.
Ne gre namreč za to, da je sovražnega govora v katerikoli obliki manj oziroma da smo mu v tolikšni meri nadeli negativno konotacijo, da je postal relikt nekega prejšnjega časa. Nikakor. Kvečjemu celo nasprotno. Sovražni govor na medmrežju je samo odtis vsega tega, kar se dogaja v realnem svetu. Odtis v smislu kanaliziranja občutij, ki so v realnem svetu nema ali preslišana, v virtualni svet. In če iz njega pogledamo nazaj v beli dan, jasno vidimo, kako se nestrpnosti širijo in intenzivirajo ali zgolj nevede capljajo na mestu − do vseh tistih, ki so drugačni, drugačni od nekje že vzpostavljenega kvazi merila, tistih, ki so šibki, tistih, ki so nevidni, tistih, ki so v danem hipu pač moteči ali celo odveč, in tistih, ki so nam nepoznani.
Prijav je manj torej zato, ker se sovražnosti in nestrpnosti premalo vzpostavljajo kot maligni tumor družbe, ki ga je treba čim prej odstraniti, in ker so tudi v primerih prijav zaradi njihove skromne pravne definicije roke pogosto zvezane. Tako vsak dan znova dobiva legitimiteto. Postaja naša nova normalnost. Oziroma naša nova nenormalnost.
In zato torej molčimo.
Prepovedi in umiki so skrajne točke. Mediji iščejo budžete za moderatorje forumov, družbena omrežja in drugi kanali sporne vsebine poskušajo odstranjevati ... Tisoče ljudi na facebooku pregleduje, kaj počne njihovih 1,86 milijarde (!) uporabnikov. Do kakšne mere še lahko vzpostavljamo regulacijo in kako daleč lahko pri tem gremo? Facebook se je odločil za dodatne zaposlitve, ko se je na mreži pojavil posnetek moškega, ki je predvajal umor svojega otroka. In se zatem ubil še sam. Posnetek je bil na razpolago 24 ur. Bilo je na Tajskem. A facebook nima meja. Podoben posnetek pretepanja, ki ga žrtev ni preživela, je izviral iz Novega mesta.
Kako trdno lahko zapiramo vrata, ki se vsakič znova odprejo? In kdo naj bo tisti, ki jih odpira in zapira? »Vsak dan bi morali obiskovati psihologa. Nekateri ne morejo spati in imajo nočne more,« pravi Facebookova moderatorka, ki je spregovorila za Guardian.
Začeti je treba na začetku, v vrtcu, šoli in tako naprej. Le tako bodo drugačni vzorci lahko zares ponotranjeni in odkljukani kot privzeti načini razmišljanja. In potem bodo tudi dileme o vratarjih lažje obvladljive. Seveda, ko, če, bo ...
