Novinarstvo v času kolere

Namesto pompozne reciklaže desetletje stare peticije F571 se raje podpišite pod lastne članke.

Objavljeno
21. oktober 2017 13.25
Voranc Vogel
Voranc Vogel

Pred nekaj dnevi so prvi v službi desnice, opala, resnice na twitterju oznanili, da je pri njih mogoče videti »dolg seznam novinarjev 'v službi' slovenske politične levice«. Udarno novico je na svoji veji čivkaškega drevesa zažvrgolel tudi prvi sokol opozicije in uka žejne vrabčke je zmamilo, da so kljunili na povezavo. Grenko razočaranje ob pristanku na tujem je pred sto in nekaj leti doživeto upesnil nekaj dni (dokler ga zaradi pivskih in seksualnih ekscesov ni zamenjal brezmadežni Janez) največji Slovenec v očeh matere, babice, prababice, Ivanove učiteljice, Kristusove sodobnice in obsesivne mešalke malte Angelce Likovič:

/.../ de b' uka žeja me iz tvojga svéta
speljala ne bila, goljfiva kača!
Ne vedel bi, kako se v strup prebrača
vse, kar srce si sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjov nótranjih b' igrača! /.../

(France Prešeren: O Vrba, srečna draga vas domača)

Obžalovanje odhoda od doma, razočaranje nad krutim tujim svetom, hrepenenje po drugačni odločitvi in boleče razočaranje. Vse to je občutil vrabček, ki je kljunil v vabo goljufive kače in pristal na temni strani interneta, imenovani Nova24tv.si. Pravzaprav je bilo razočaranje vsaj deloma pričakovano, saj omenjeni portal živi od polresnic, še raje laži, v njegovo stalno prakso pa spadajo tudi pompozni naslovi, ki prinašajo klike tudi od radovednih obiskovalcev, ki se z njihovim načinom »poročanja« nikakor ne strinjajo.

Zato naj obljubljeni seznam novinarjev »v službi« politične levice služi zgolj kot primer siceršnjega modusa operandi omenjenega portala, ki je doktrino polresnic, površnih in zavajajočih izjav podedoval od svojih političnih botrov. Pokaže se namreč, da je prvi v službi zadnjih ponovno objavil seznam novinarjev, ki so si v času Janševega predsednikovanja vladi drznili pritisniti krempeljc pod izjavo, ki se je je prijelo ime F571. Naj spomnimo (od dogodka je res minilo okroglih deset let), to je bila peticija, ki jo je septembra 2007 podpisalo 571 slovenskih novinarjev in urednikov, ker so menili, da se Janše kljunček pregrobo zajeda v šentflorjansko medijsko krošnjo. In frčalo je perje. Mimogrede, to je bilo v tistih davnih zlatih časih, ko Janševa strategija obvladovanja medijev še ni vključevala ustanavljanja lastnih.

Ne samo da so pri Novi24.tv uka žejnim servirali plesnivo listo desetletje stare peticije. Od profesionalnih navdušencev nad seznami in listami bi človek iskreno pričakoval, da pri poimenskem naštevanju sovražnikov naroda ne bodo tako neznansko površni. Na njem so na primer - poleg upokojenih in pokojnih podpisnikov - pod različne medijske hiše in njih redakcije razvrščeni novinarji, ki tam nikoli niso delali. Ne v redakcijah, kaj šele v medijskih hišah. Pa še kaj bi se našlo. Recimo točen seznam, objavljen na Wikipediji.

Kot rečeno, lista novinarskih imen je dober primer delovanja spletne strani, ki pod pretvezo prave resnice objavlja laži in klevete ter v imenu svobode govora skrbi za sejanje strahu, sovraštva in nestrpnosti. Je pa seznam tudi več kot to, saj razgalja kvazi novinarske stvaritve in njihove pisce v vsem njihovem sijaju.

Prvič je zelo nenavadno, da bi si kdo, ki se ima za novinarja, želel na križ pribiti kolege, ki so podpisali peticijo proti oblastnemu vmešavanju v medije. Razumljivo je zgolj pod pogojem, da jih moti nasprotovanje prav specifičnemu oblastniku, kar pa seveda pomeni, da je resnica v njihovih rokah varna kot zeljna glava v kozini ogradi.

Drugič, na meji tragikomičnosti je dejstvo, da javne sezname objavljajo na spletni strani, kjer je velika večina prispevkov v najboljšem primeru podpisanih z inicialkami, v njihovem tiskanem odvodu pa članke pišejo izmišljeni ljudje, upodobljeni s fotografijo, kupljeno v eni od fotografskih baz. Skratka, namesto deset let starega seznama novinarjev v službi levice bi lahko objavili nov seznam novinarjev v službi resnice.

Saj bi bil najbrž dovolj kratek, da pri njem ne bi mogli zagrešiti preveč napak.