Tiskane izdaje
Pred dnevi sva z novinarskim sotrpinom dobila nalogo, da obeleživa dogodek, ki je bil bolj promocijske narave, a je vseeno vseboval elemente zgodbe, ki bi lahko zanimali naše bralce. Takšni dogodki pravzaprav v novinarstvu niso nič nenavadnega, saj so predstavite ali ocene vsakega novega izdelka, od knjig do avtomobilov, vedno neke vrste brezplačna promocija. Tudi, če je kritika slaba, pač v skladu z modrostjo, da je tudi slaba reklama reklama.
Kar je bilo pri (ne)omenjenem dogodku nenavadno, je reakcija predstavnice podjetja, ki je dogodek organiziralo. Po objavljenem prispevku je namreč sledilo več klicev mojim kolegom in na koncu sem bil lekcije deležen še sam. Glas iz telefona je sporočal, da je bilo v članku premalokrat omenjeno ime podjetja, ki je dogodek organiziralo. Pa da je manjkalo poročilo o zboru gostov v enem od Obalnih hotelov. Pa da so oni odvisni od sponzorjev. Pa da imajo oni bolj primeren material, ki bi ga naj mi objavili. Skratka, gospodična je dala jasno vedeti, da ni zadovoljna s stopnjo promocijske vrednosti našega prispevka niti z njega kvaliteto.
Ko je končala z lekcijo novinarstva, sem se ji prijazno zahvalil za podarjeno znanje in zagotovil, da je prispevek narejen korektno, da vključuje informacije, za katere smo ocenili, da so pomembne za naše bralce (med drugim tudi ime organizatorja), ter da ga zaradi njenega nezadovoljstva pač ne bomo spreminjali. Če pa bi želeli oglasni prispevek, pa da ji lahko priskrbim številko oglasnega trženja, kjer bodo njenim željam z veseljem prisluhnili.
Priznam, razjezila me je. A hkrati me je napotila v razmislek, da njene zahteve oziroma pričakovanja glede poseganja v vsebino novinarskega poročanja niso čisto iz trte izvita. V medijskem prostoru je namreč vsak dan več nejasnosti okoli tega, kaj je novinarska vsebina in kaj je reklama. Vsak dan je zaslediti novo hibridno obliko, ki združuje obveščanje in promocijo.
Vse lepo in prav, mediji, poleg vsebin, za katere je javnost pripravljena plačati, živimo tudi od oglasov. Tudi kreativnost pri oglaševanju sama po sebi ni sporna. Težava nastopi, ko med novinarsko in oglasno vsebino ni jasno začrtane meje, saj hibridni oglasni članki zavajajo gledalce, poslušalce in bralce, hkrati pa klestijo, kar je še ostalo od novinarske verodostojnosti in avtonomije.
Po laični logiki pa na dolgi rok verjetno niti ne delujejo. Niti za oglaševalce niti za medijske hiše. Oboji namreč lahko postanejo predmet jeze prevaranega ciljnega občinstva in ga, prej kot k nakupu, spodbudijo k bojkotu.
Ne samo, da je mešanje oglaševalskih hrušk in novinarskih jabolk nepošteno do bralca, pač pa tudi firmam, oglaševalcem in njihovim predstavnikom za odnose z javnostjo daje občutek, da lahko urejajo novinarske vsebine. In dlje kot bomo mediji pripravljeni v lovu na košček oglaševalske pogače ukrivljati pravila in mešati oglaševalsko-informativne smutije, bolj pogosti bodo klici piarovcev, ki bodo imeli občutek, da lahko posegajo v avtonomijo novinarskega dela. In to upravičeno.
