O ljubezni v času SMS

Spadam med generacijo, ki ni odraščala ne z internetom ne s pametnimi telefoni. Bil je čas dinozavrov, čas, ki je tekel počasneje: čas, ko si čakajoč na zmenek, ki je zamujal, sedel mirno in bral knjigo, namesto da bi vznemirjeno tapkal po zaslonu svojega telefona.

Še zdaj se mi zdi nepojmljivo, kako se nam je, mladim, evforičnim zaljubljenim sploh uspelo dogovoriti za sestanek v kavarni brez vsaj šestih sporočil v vsako smer.

Kje? Bi morda raje ob Ljubljanici? Ne, sonce je zdaj na drugi strani. Sori, zamujam pet minut. Tudi jaz zamujam. Uf, nekaj je prišlo vmes, na drugem koncu mesta sem, lahko počakaš kar v LP.

Od takrat, ko so prenosni telefoni postali bolj poceni in množično vstopili na prizorišče, je minilo več kot sedemnajst let. S seboj so prinesli cel spekter projiciranih strahov in upanja, in predvsem novih možnosti za raziskovanje. In tako kot vsak prihod nove komunikacijske tehnologije zaznamuje histerija o vseh vrstah kulturoloških, socioloških in psiholoških učinkih, ki naj bi jih imela v našem življenju, je moralna panika zavladala tudi pri mobilnem komuniciranju, sploh ob revoluciji, ki jo je predstavljal short message service.

Pred desetimi leti sem pisala članek, kako je komuniciranje s sporočili SMS spremenilo naš način komuniciranja, pisanja, organiziranja, povezovanja in ja, tudi zapeljevanja. Takrat mi je v roke prišla knjiga Ne-vidne množice (Vale-Novak, Mobitel; 2004), v kateri Howard Rheingold, eden najpomembnejših gurujev kiberprostora in digitalne kulture, opisuje, kako se je nekega pomladnega popoldneva leta 2000 sprehajal po ulicah Tokia in opazoval ljudi, ki so strmeli v svoje mobilne telefone, namesto da bi z njimi govorili. »Takrat se je v meni sprožil občutek, ki sem ga že nekajkrat doživel − hipno spoznanje, da mi bo neka tehnologija spremenila življenje na način, ki ga ne morem predvideti.«

Se nam zdi znano?

Short Message Service je bil res samo eden prvih znanilcev sprememb, ki jih je Rheingold napovedoval v prihodnjih letih. Sir Arthur C. Clarke ga je označil za odkritje, ki bo morda bolj revolucionarno kot nastanek pisave. Od takrat dalje so mutirali obredi dvorjenja med mladostniki, politični aktivizem in načini vodenja podjetij. Podivjala je tehnologija, oblike in zmogljivosti telefonov tudi, razrasle so se oblike družabnih omrežij in ponujale nove in nove komunikacijske možnosti; rojena v času dinozavrov, sem se znašla v nepregledni, nevrotični, hektični džungli informacij, na mojem telefonu nenehno nekaj brni.

Obstaja tudi pozitivni učinek mobilnih plemen: vse brezžične organizatorje, ki zaznavajo lokacijo, brezžična omrežja in superračunalniške skupnosti, druži ena lastnost: ljudem omogočajo, da sodelujejo na nove načine in v okoliščinah, v katerih delovanje prej ni bilo mogoče. Posamezniki, ki so bili do zdaj navajeni tekmovati, so se tudi skozi nove tehnologije naučili sodelovati. Trenutno nobena druga oblika ne ponuja možnosti, da v nekaj minutah pošlješ sporočilo več sto uporabnikom hkrati in je pri tem velika možnost, da jih bo velika večina to sporočilo tudi prejela. Varnost ob naravnih katastrofah, v ekstremnih situacijah, organiziranje upora, revolucij, opozorilo pred bombardiranjem.

A nekaj je v vsem tem času ostalo nespremenjeno. Short Message Service. Sploh v vlogi intimnega, romantičnega sporočila. Pahljača v ritualu zapeljevanja. Za romantike so esemesi kot pisma, brez nalivnega peresa. Le da je forma krajša. Včasih zvenijo kot sodobna elektronska oblika haikuja, včasih se razvijejo v nova Nevarna razmerja. Če bi zbrali vso dokumentacijo sporočil iz obdobja, ko smo skrajno zaljubljeni, a negotovi drgetali in pošiljali premišljeno oblikovane stavke, kot amorjeve puščice, in se tresli od pričakovanja, kdaj bomo na mobilnem zaslišali tisti dobro znani zvok, bi bil to lahko sodobni epistolarni roman. Namesto papirja, črnila in gosjega peresa potrebuješ samo vzdržljiv palec. In nekaj kreativnosti in seveda časa. Dobro, izvirno sporočilo zahteva čas.

Je kot reklamni slogan. Elektronska literatura. Včasih poezija.

Z vsako osebo imamo svoj način komuniciranja, tako kot v živo. Z vsako osebo razvijemo svojo persono, svoj jaz, več njih. Za nekoga uporabiš tekst s fotografijo, za drugega neumne ikone, s tretjim uporabljaš velike začetnice in se poskušaš približati knjižni slovenščini, z najbližjimi uporabljaš krajšalnice brez estetskih ambicij, z nekom, ki bi si bil rad blizu, a še nisi, premišljeno skulpturiraš besede, si vzameš čas. Veliko več časa, kot če bi ga ali jo poklical po telefonu. Tvoje sporočilo je, vsaj na začetku odnosa, poslovnega ali ljubezenskega, tvoja osebna izkaznica. Z njim narekuješ ton, temperaturo, razkazuješ mišice, razgledanost, duhovitost, sposobnost miselnih preskokov, asociacije. Z njimi se poigravaš, izmikaš, približuješ. S smart telefoni lahko postaneš še bolj smart.

S svojimi sporočili lahko svojo podobo izdelaš do popolnosti. Lahko si SMS-zapeljivec Valmont ali samoironični Don Kihot. In potem drgetaš ob prvem zmenku in ne zmoreš spregovoriti pametnega stavka. Včasih s sporočili lahko povemo tisto, česar si nikoli ne bi upali zares.

Sporočilo, ki ga dobiš v hipu, ko ga nekdo pošlje, v ravno tistem trenutku, ko si pomislil nanj, je čarovnija, ki se dogaja vse pogosteje. Kot bi s tehnologijo praktično lahko preverjali našo sposobnost prenosa misli. Sporočila postajajo dokaz da matrica, mreža, ki so jo zaznali že pionirji kvantne fizike, dejansko obstaja. Sploh med dvema, ki žarita od zaljubljenosti.

Včasih je dobro, poglobljeno pismo, napisano s peresom, imelo podoben učinek kot danes knjiga; v literarnih salonih 17. stoletja so si ljubezenska pisma brali javno, kot primer literarnega talenta, razgledanosti in sloga. Emocije, ki jih je pisec pisma vložil v besede, so v prejemniku sprožile učinek čez teden, morda dva, ko je z drhtečimi prsti strgal ovojnico in začel brati. Bila so pričakovanja, dvomi, strahovi, hrepenenja. Predvsem pa veliko čakanja. Zdaj je pravzaprav isto. V ritualu zapeljevanja se na zaslonih telefonov lahko dogaja podobna drama, rollercoaster različnih emocij, le čakanje na ... se je skrajšalo.

Če ni odgovora dan, dva, se začnejo klasični simptomi: menjava razpoloženja, tesnobnost, nenehno pogledovanje na zaslon telefona ali kompulzivno pošiljanje sporočil tistemu, ki se je odločil za molk.

Sporočilo v nasprotju s pismom pomeni hkratnost. Napišeš, pritisneš tipko »pošlji« − in na drugem koncu sveta, v drugem časovnem pasu, nekdo zaradi tvojega sporočila ne bo mogel zaspati.

Reakcije, ki jih lahko sproži sporočilo ljubljene osebe, poznamo vsi. Poznam ljudi, ki so skozi SMS-romanco preživeli najlepšo ljubezensko zgodbo, ne da bi se sploh kdaj zares dotaknili. Poznam ljudi, ki so preživeli SMS-nevarna razmerja zaradi enega samega sporočila, ki ga je videla napačna oseba, so se rušila razmerja in se morda postavljala na novo.

Tako kot je lepo začeti z esemesom, je lažje tudi končati. Manj boli. Tistega, seveda, ki konča razmerje, drugi je obsojen na pat pozicijo ali na kompulzivno repliciranje in SMS-moledovanje.

SMS ponuja tudi novo dimenzijo žaljenja. Napisane besede ostanejo v mislih dlje kot izgovorjene v afektu. Ampak danes sem romantična, danes govorim predvsem o ljubezni v času osamljenosti, ljubezni v času SMS.

Še vedno mislim, da za ritual zapeljevanja še nismo iznašli nove primernejše oblike. SMS ostaja. Ljubezen v času SMS pravzaprav ni nič drugačna kot v časih trubadurjev ali literarnih salonov, razlika je le v večji demokratičnosti, vsak, tudi tisti, ki misli, da ne zna z besedami, ima možnost, da suvereno odigra svojo vlogo v ritualu dvorjenja. Nekako mi je ta dodana vrednost postala všeč. Zanjo potrebujemo samo domišljijo in vzdržljive drgetajoče palce na zaslonih pametnih telefonov.