O ženskah

Najlažje je jamrati, da »zaradi nje« nimaš priložnosti. Da je ona na tistem mestu, ki si ga v resnici zaslužiš ti.
Objavljeno
13. marec 2017 18.03
Vesna Milek
Vesna Milek

Ni bitja, ki bi lahko tako grdo govorilo o ženskah kot ženska, je rekla že Ninon de Lenclos, kurtizana, voditeljica salona v 17. stoletju, ki je bil leglo kritične, celo revolucionarne misli, ena prvih feministk, na njen način, seveda, epikurejka, ženska, ki je popravljala tekste ženskim pisateljicam, o katerih zdaj ne vemo kaj dosti, in ženska, ki je popravljala tekste moškim, o katerih se učimo v šoli. Molieru, recimo. Ni bitja, ki bi lahko tako grdo govorilo o ženskah kot ženska. Dejstvo. Če sem iskrena, ne izvzemam niti sebe.

Nekatere ženske mi gredo na živce. Nekatere ženske, tako mislim jaz, govorijo neumnosti. Delajo neumnosti. Tako mislim jaz. Ti misliš drugače. Ampak vsakič, ko bi hotela to, kar kdaj pomislim, napisati, bi pred tem zelo globoko pogledala vase in se vprašala, kaj je v resnici tisto, kar me tako moti pri drugi ženski. Pri tisti ženski, ki ji je spodletelo, pri tisti ženski, ki ima po mojem mnenju preveč pozornosti za tisto, kar želi povedati, pri tisti ženski, ki ima po mojem mnenju več privilegijev, kot bi si jih zaslužila in boljše možnosti.

Ni lahko. Ampak če res iskreno pogledaš vase, boš našel zelo jasen vzgib. Temu se menda reče introspekcija, včasih je potrebna tudi empatija. Zakaj je določena ženska na tistem položaju, naredila to, in rekla tisto? Kako bi jaz ravnala takrat, v podobni situaciji?

In seveda se je treba vprašati, zakaj me tisto pri »tisti ženski« tako moti. Je to, ah, tako banalno, zgolj zavist? Tekmovalnost? Se mi zdi, da si ne zasluži tistega, kar je dosegla? Se mi zdi, da je stopila v prevelike čevlje? Mi gre na živce njena frizura, način, kako govori, način, kako piše, in če je samo to, se je prav tako fino vprašati, zakaj me to pravzaprav tako moti, če ne škoduje nikomur? Kaj me na tej osebi ženskega spola tako strašno moti, da grem, se usedem in o njej napišem pravi polpismen esej v obliki komentarjev na forumih ali na katerikoli dostopnih platform. Kaj v meni sproža tak sveti gnev? Da ne bo pomote, takšnih komentarjev ne pišem, ker za to nimam časa, razumem pa vse tiste, ki jim to služi kot katarzičen kanal.

Ampak samo malo premisleka, preden se vsujejo na papir, prosim. Ženske smo. Vsaj tako je bilo slišati in videti ob 8. marcu, splet in medije in kavarne so preplavile lepe in vzpodbudne besede o solidarnosti in ženskih pravicah in bil je en tak občutek sestrstva. Spet smo se spomnile, da so si naše predhodnice, bojevite posameznice v dolgotrajnem boju izborile pravice, ki jih danes jemljemo za samoumevne, čeprav prave enakopravnosti tudi v zahodnem svetu še vedno ni, da ne govorimo o predelih sveta, kjer ženska ne pomeni nič. A beseda, ki se je takrat omenjala, in ki se je ponovno vzpostavila zdaj, je solidarnost. Solidarnost se neha v trenutku, ko brez razloga javno osramotimo žensko samo zato, ker »se nam zdi, da je rekla ali naredila nekaj neumnega«. Ker se to »zdi nam«.

Hkrati pa je imel Zoran Predin prav - v tej deželi je najbolje, da si tiho. Zato so intervjuji z našimi ženskimi ustvarjalkami v revijalnem tisku, da ne rečemo zvezdnicami, tako dolgočasni, ker se vsaka boji, da ne bo izrekla kaj nepredvidljivega, kaj ekstravagantnega, kaj norega, ker bodo to uporabili najprej v naslovu, potem pa se bo ta njena izjava v nedogled vrtela po spletu in lepila nase najbolj sovražne odzive. Rezultat je, da si skoraj ne upamo več polemizirati, ne upamo si govoriti javno, postale smo žrtve samocenzure, jaz tudi, in to je morda eden od tistih izzivov, ki ga imamo ženske zdaj. Govoriti. Jasno in glasno, pisati, a brez strupa, brez žaljivosti do drugega. Kritika je dobra stvar, kadar je tehtna, na mestu, konstruktivna, brez žalitev, brez poniževanj, sploh pa kadar se obeša na »njeno telo, na njen obraz, na njen domnevni značaj, na njeno domnevno praznino v glavi«.

Najlepše je kritizirati iz naslanjača. Najlepše je kritizirati, kadar nimaš poguma, da bi svojo ustvarjalnost pokazal drugim. In potem to nemoč, ta strah usmerjaš v druge. Najlažje je jamrati, da »zaradi nje« nimaš priložnosti. Da je ona na tistem mestu, ki si ga v resnici zaslužiš ti. In tako naprej in tako dalje.

Ženska, ki bo poskušala onemogočati drugo žensko, druge ženske, je prestrašena ženska. Ravno tako kot je moški, ki se spravlja na žensko, nemočen moški, slabič. To pišem predvsem zato, ker premišljujem, kaj jaz, ženska, lahko naredim za drugo žensko. Če ne zmorem drugega, potem se lahko kdaj vsaj ugriznem v jezik.

Ženske, ki imajo moč, bi se morale še posebej zavedati odgovornosti svojih misli, svojih zavisti, svojih primerjav, svojega vrtičkanja. In trikrat premisliti svoja dejanja, svoje besede.

Ko sem začenjala, ko sem izdala svoj prvi roman, ki sem ga napisala pri dvajsetih, izšel pa je takrat, ko sem že pisala za Delovo Sobotno prilogo, so me napadle ženske in moški, in to na način, ki bi bil danes več kot primeren za tožbo.

To niso bile kritike romana, to so bila natolcevanja o moji osebnosti, o mojem imidžu, o ekshibicionizmu, o moji želji po provokaciji, celo o moji spolnosti. Ampak, saj pravim, to so bili drugi časi, ni bilo spletnega sramotilnega stebra, dobro sem jo odnesla, a bile so uradne kritike in zapisi.

Nisem razumela, a sem preživela. Takrat bi potrebovala podporo ženske. Podporo žensk. In ni res, da je nisem imela, ne v javnosti, ampak pri svojih kolegicah, urednicah, prijateljicah. Največji zaveznik, ki ga lahko imaš na svoji poti, je ženska, ki v ženski ne vidi tekmice, je ženska, ki je sama prehodila podobno pot, je ženska, ki ve, kako boli, če te izigra, onemogoči, šikanira druga ženska.

To deljenje na ženske in moške se na trenutke zdi absurdno, ker je še vedno jasno, da živimo v moškem svetu, nič novega. Ženska bo dobila nižje plačilo za isto delo, ženska bo prej letela na cesto, ženska se bo morala na vodilnem položaju toliko bolj dokazati, da bo razvila tako imenovane »moške lastnosti« ...

V življenju sem tudi zaradi svojega dela srečala kup čudovitih žensk, ne vem, zakaj sem se zdajle spomnila na pogovor z Amelie Jones, feministko, kuratorko, avtorico številnih knjig o sodobni umetnosti, ki je v Ljubljani predstavljala knjigo Body art, uprizarjanje subjekta. Med drugim sva govorili tudi o umetnici Hannah Wilke, katere delo so kritizirale tudi feministke, češ, da gre predvsem za narcisizem lepe ženske, ker naj bi svoje telo ponujala kot obscen, poželenja vreden objekt. Njeno delo je postalo cenjeno šele takrat, ko so njeno telo začele razjedati rakaste metastaze. »Šele ko je njeno telo postalo bolno, so jo kritiki začeli jemati resno,« je rekla Jonesova: »Da mora biti ženska grda, da bi jo jemali resno. Če ni grda, mora biti vsaj bolna.«

Imela sem kakih devetnajst let, bila sem študentka na FDV. Teta, s katero sva si bili zelo blizu, je od otroštva bolehala za mišično distrofijo. Kljub temu je vsak dan nenehno ustvarjala, vsak dan je bilo težje, a se je nenehno trudila, za mojo sezono izpitov mi je po krojih iz takratne Burde sešila obleko. Ne vem, zakaj sem za izpit oblekla tisto obleko, najbrž zato, ker sem mislila, da mi bo prinesla srečo. Bila je vendar narejena z ljubeznijo. Bila je črna, z - zdaj vem - pretankimi naramnicami, iz svile, lepa poletna obleka pač. Prišla sem torej na izpit in preden smo se vsi sklonili nad izpitne liste, sem profesorici postavila dve vprašanji, nekaj o izpitu, o rokih, ne vem več.

Najbrž sta bili vprašanji res neumni, verjamem, da profesorica sicer ne bi tako vzrojila. Zakričala je, da sem sramota za ženski rod in da glave nimamo zato, da nosimo frizuro in da mi moj dekolte prav tako ne bo pomagal pri izpitu. Res mi ni. Zaradi osramočenosti sem drgetala po vsem telesu, nikakor nisem mogla zbrati svojih misli. Mislim, da sem oddala prazen list. Ne pravim, da je kdor koli kriv, da tega izpita nikoli več nisem šla delat, razen mene same, a takrat naivna preoobčutljiva mladenka z vasi res nečesa nisem razumela. To je bil samo droben, nedolžen dogodek, ki me je pripravil na dogodke, ki so sledili in ki jim pravimo življenje.

Ženske, drugačne smo. Ne govorim tako, kot govoriš ti. Morda ne znam, mogoče nočem. Nisem rojena v istem okolju, kot ti, nimam istega pedigreja, izobrazbe, nimava istih privilegijev in iste količine preživete bolečine niti ne istega narcisističnega gona. Drugačni sva. Ne gibljem se tako kot ti, nimam čisto enakih vrednot, morda mi danes ustreza, da si oblečem ozko krilo in poglobim dekolte, morda mi je danes všeč, da si nalakiram nohte, čeprav za to večinoma nimam časa - sem zato škodljivka? Ne kričim s parolami o enakopravnosti, pišem po svoji vesti in s svojimi intervjuji poskušam dajati glas. A nekaj lahko rečem: zavestno še nikoli nisem škodovala kolegici, sodelavki, ženski. Nikoli nisem o drugi ženski napisala res kaj žaljivega.

Zato samo pravim. Če na glas vpiješ, da si ženska, če vpiješ o ženski stvari, o solidarnosti, nato pa v istem hipu javno zmelješ drugo žensko, ker je - po tvojem mnenju - govorila neumnosti, kakšen feminizem je to?

Kaj pomeni biti feministka, sem takrat vprašala omenjeno Jonesovo. »Zame to pomeni, da se zavedam ne samo svojega spola, ampak tudi seksualnosti, rase, razreda, stanja, kdo mislimo, da smo, in kako z nami ravnajo drugi ljudje,« je preprosto rekla. Kako z nami ravnajo drugi ljudje. Kako mi ravnamo z drugimi.

»Feminizem je pomemben zato, ker se mora slišati njegov glas - glasno nasprotovanje vsaki krivici, protest ob vsaki žaljivi izjavi. V Sloveniji se zdi, da je feminizem preveč zaprt zgolj v akademski svet in je glasnega aktivizma premalo. Vsebuje nekaj, kar je pomembno in o čemer je vredno pisati in razmišljati,« je zapisala pred leti kolegica Irena Štaudohar: »In to je želja po spremembi. Na bolje.«