Tiskane izdaje
Le si čim si je Mark Twain zaslužil, da več kot sto let po njegovi smrti debatiramo o primernosti njegovih del? Ob izidu njegovih Pustolovščin Huckleberryja Finna so branilci tradicionalnih vrednot knjigo označili za »smeti, primerne le za slume«. V zadnjih letih pa je postal žrtev ameriške politične korektnosti.
Ob stoletnici njegove smrti leta 2011 so jezik Pustolovščin rahlo popravili. V tej odisejadi Hucka Finna, ki zbeži tako pred nasilnim očetom kot pred dušebrižniško gospo Douglas (ki ga poskuša civilizirati), pri tem pa sile združi s pobeglim sužnjem Jimom, se namreč okoli 200-krat ponovi beseda nigger in nekajkrat tudi žaljivo poimenovanje Indijancev.
Tokrat so, kot so poročali številni mediji, Twaina izključili iz kurikuluma neke šole v Philadelphii, saj se je nekaj otrok pritožilo, češ da je tekst zanje žaljiv in jih prizadene.
Verjetno ni večjega absurda kot to, da avtorja, ki se je boril proti suženjstvu, zdaj cenzurirajo zaradi neprimernega jezika. Kdorkoli je prebral Hucka Finna in ima minimalno sposobnost mišljenja, bo v tej knjigi težko našel kaj drugega kot duhovito in iskrivo kritiko ameriške družbe s sredine 19. stoletja. Beseda nigger se torej tam pojavlja kot del ameriške kulturne dediščine in je danes predvsem trpek dokument njenega rasizma in barbarizma.
Spreminjati besedišče tistega zgodovinskega trenutka, zato da ne bi ranili senzibilne mladine in dušebrižniških odraslih, je preprosto skrivanje pred zgodovinsko resnico. Spomnimo se, da je sam predsednik Lincoln, ki se je boril za odpravo suženjstva, uporabljal besedo nigger − takrat pač še ni imela današnjega žaljivega pomena.
Nasploh čistunska borba političino korektnega gibanja, tako razširjena v vseh tkivih ameriške in vse bolj tudi naše družbe, kaže na več problemov. Vsa borba proti rasizmu (pa tudi seksizmu in drugim oblikam podjarmljanja družbenih manjšin) poteka na ravni govorice, zato da se ne bi bilo treba zares soočiti s prikritim ali odkritim rasizmom samega ustroja ameriške (pa tudi kakšne druge) družbe, v kateri zaradi socialnih neenakost temnopolti še vedno težko dosegajo dobro izobrazbo, ne dobivajo dobro plačanih služb in so še vedno večinska populacija v zaporih.
Drug problem politične korektnosti pa je, da celotno prebivalstvo obravnava kot otroke, ki so preveč nežni in neumni, da bi znali brati med vrsticami, razločevati ironične podtone od dobesednega sporočanja, da bi razumeli humor.
Tretji problem je ta, da je s politično korektnostjo občutljivost posameznika postala ultimativni kriterij sovražnega govora. Tako so vsi klasiki že potencialno žaljivi, saj se bo vselej našla kakšna dušica, ki ne prenese fizičnega ali psihičnega nasilja, odnosa do nižjih slojev ali do žensk. Jezik je seveda lahko brutalen, a kot odrasli ljudje znamo oceniti, kdaj gre za žaljivost govorca, kdaj pa za nedolžno šalo. Zanimivo je, da so danes ukrepi, ki dejansko ogrožajo dobrobiti posameznikov ali skupin, vselej formulirani v obliki najbolj nevtralne birokratske politično korektne govorice.
Vzgoja mladine bi morala temeljiti prav na tem, da ta osvoji jezikovne nianse, saj jezik tudi tedaj, ko je politično najbolj korekten, ni preprosto nedolžen in čist, ampak je lahko prav tako nasilen. Spomnimo samo na angleški establišment, katerega pripadniki lahko v formi največje vljudnosti in galantnosti ponižajo sogovornike in se iz njih norčujejo.
Naloga učiteljev je, da čezmerno senzibilnost otrok premagajo z, denimo, kontekstualizacijo Twaina in njegovega dela, da se mladim pomagajo soočiti s kruto realnostjo, ne pa da jim psihične muke prikrajšajo s spreminjanjem besednjaka in tako tudi s spreminjanjem zgodovine.
S takšno absolutno občutljivostjo za občutljivost drugih bo rezultat preprosto ta, da bodo občutljivi še in vedno bolj občutljivi, da bodo iskali znake krivic v najbolj nedolžnih govornih aktih, medtem pa bo dejanski rasizem, šovinizem, seksizem prav dobro shajal, opremljen z nežno govorico.
Občutljivost za občutljivost je predvsem vaja v neumnosti in nevednosti. Življenje pač terja nekaj borbe in poguma v soočanju z vsem, kar se ne sklada z našo idealno vizijo sveta. Dejstvo, da Marka Twaina danes doživljamo kot grožnjo, je zares nevarno. Tako se namreč tudi v najbolj vsakdanje interakcije prikrade vnaprejšnja tesnoba, da bo kakšna od naših besed nekoga ranila. Problem pa ni le v tem, da smo s tovrstnim dlakocepstvom do drugega vselej že pokroviteljski, ampak da tak način komuniciranja izbriše možnost vzpostavitve kakršnekoli avtentične družbene vezi. Na koncu s takšno občutljivostjo izgubimo prav tisto dimenzijo razmerja do drugega, zaradi katere naj bi politično korektni govor sploh obstajal.
