Tiskane izdaje
Občasno je prihajal v Portorož, z ženo in otroki, gosposko opravljen v najdražjih oblekah, nadut od prežrtosti in debelega šopa zelencev. Večkrat je obiskal zlatarno, se navidezno dolgočasil, medtem ko je njegova žena dolgo izbirala. »Vse so naštudirali, do zadnje podrobnosti. Vključno s tem, kje stanujem, kdaj grem na dopust ...« pripoveduje žrtev.
Trajalo je natančno minuto in 46 sekund. V tem času so pobrali vse dragotine z diamanti, smaragdi, briljanti in biseri vred ... težke več deset tisoč evrov. Kako vstopiti v portoroško zlatarno in imeti dve minuti zlatega časa? Nekdo jim je izdal načrt stavbe. Italijanski Romi so spretnejši od veveric in bistrejši od računalniških hekerjev. Na strehi so razširili strešno linico, se splazili v kurilnico in od tam ponoči postopno »glodali« steno, ki jih je ločila do zlatarne. Puste jesenske noči, ko zunaj piha in grmi, so porušili zadnje zidake v steni in si privoščili dveminutno basanje vreče. Natančno so vedeli, kaj bodo pobrali.
Alarm zvoni, policija pride tri minute pozneje, ko njih ukrade noč. Roka pravice tava v temi, a zlatarska naveza ni povsem po župi priplavala. Storilca, ki stanuje v dragih hotelih in na debelo zapravlja v igralnici, izda seštevek nepomembnih podrobnosti. »Minuli teden me je poklical iz zapora. Veliko si upa, kaj? Tam je na varnem. Trdi, da je vse zaigral ali dal neznancu, ki ga ne pozna,« razlaga zlatar.
Na ducate roparskih velemojstrov vadi v že tako razdejanem pristanišču rož. Prevelike ribe, da bi v zaporu zdržale več kot dve leti. In premajhne, da bi se znašle na prvih straneh časopisov. V nasprotju s postbavčarijanskimi tajkuni, ki so ukradli državo, so spretni rokodelci in garaški obrtniki. Nekakšna muzejska posebnost: postmoderni Robini Hoodi, ki jemljejo bogatinom in ne dajejo revnim, temveč gradijo eno od ekstremnih različic liberalnega kapitalizma. Vse to se dogaja zares.
