Dobro jutro: Očesni stik

Ko je japonski profesor Hiroshi Ishiguro v Slovenijo pripeljal Asima, ljubkega humanoidnega robota, so se gospodičnam ob najprijaznejšem umetnem bitju dežele vzhajajočega sonca svetile oči. Komaj meter in pol visoka stvarca jim je kuhala kavo, hodila zanje po stopnicah, kar je za umetno bitje visoka umetnost, ker pri njem kolena nikoli niso tako mehka kot pri pravih moških, recimo. Jim je pa zato Asimo delil komplimente, jih klical po imenu in z njihovimi deteci brcal žogo.

Fascinantno je bilo gledati mlade ženske na meji zaljubitve v robotsko instalacijo. Zrelejše so poročale o preplavljajoči jih nežnosti, nekatere so začutile klic materinstva, prave ženske pa so v njem iskale moško lepoto, tisto nekaj malega, kar potegne, pritegne pogled in požene kemijo.

Zaman. Še njegova pripravljenost na kuhanje in leporečenje jih nista ganila. To ne pomeni, da je bilo z njim karkoli narobe. Le ženske znajo biti včasih tako krute: kot da zanje moški s kuhalnicami niso pravi moški. Kot da jih poženščene delajo predpasniki ... In tudi hvalo svojim atributom vse več žensk doživlja kot moško kazanje mišic. No, največje med njimi: jezika. Ki ga Asimo sploh ni imel!

Kot večina moških tudi ni opazil ženske pameti. Kaj šele, da bi jo prepoznal kot atribut, ki ga je treba hvaliti. Tako da kljub dobro sprogramiranemu osvajalskemu pohodu ni imel nikakršnih možnosti. Verjetno, ker ga je programiral moški. Še njegovo deviško nedolžnost je pohvalilo le nekaj starih mam. Prave ženske so opazile le, da je bel – namesto zagorel, recimo. Nekaterim se je zdel celo samo bled ...

Ko je žensko omizje tistega večera razpredalo, zakaj jih Asimo ni šarmiral, je poznavalka umetne inteligence diagnosticirala največjo težavo robotov in večno težavo spolov: ne »vžge«, ker ne more vzpostaviti očesnega stika. Pravi moški namreč vse pove z – očmi. Torej večini moških ni pomoči?