Tiskane izdaje
Večina ljudi si v življenju prizadeva najti svoj prostor pod soncem. Nekaterim je življenje ljubše na podeželju, spet drugi so raje del mestnega mravljišča. Kakor koli že, nakup nepremičnine v lastni režiji vedno prinese celo paleto izzivov, ne glede na to, kje živite. Stanovanjska osamosvojitev v Sloveniji zna biti kar velik zalogaj, kar je posledično ustvarilo sindrom po imenu »hotel mama«. Nepremičninski trg naj bi pri nas začel po dolgih letih recesije končno okrevati, kar pa ne bo popravilo dejstva, da so cene še vedno precej visoke v primerjavi s povprečnimi plačami, ki so še vedno daleč od plač v najbolj razvitih evropskih državah. Veliko prednost imamo pri tem, da se je v preteklosti gradilo velike »bajte«, ki zdaj omogočajo dovolj prostora za dve generaciji pod isto streho, in če je komunikacija med njima zadovoljiva, menda ni večjih težav. Večja težava se pojavi takrat, ko se mladi zaradi službe ali nesporazumov s starši napotijo drugam in velika bajta nenadoma postane ne samo prevelika za starše, ampak tudi ogromen finančni zalogaj za dve osebi.
Singapur ima izjemno zanimivo stanovanjsko politiko. Ker je otok majhen (beri: v velikosti Ljubljane s širšo okolico) in na njem živi skoraj šest milijonov prebivalcev, prostora za enostanovanjske hiše ni. Po najnovejših podatkih v njih živi samo desetina prebivalstva, in sicer premožnejši del družbe in tisti, ki so hiše podedovali od staršev. Vsi drugi živijo v blokih dveh vrst.
Zasebni bloki, tako imenovani kondominiumi, so zaprte narave, imajo lastne varnostnike in bazenske komplekse. To je višji standard stanovanj, ki so tudi dražja, običajno jih kupujejo bogati tujci ali domačini z visokimi prihodki, kredite pa določajo banke. Glede na to, da je gradbišč na otoku malo morje, lahko sodimo, da se kakšna kriza niti ne čuti, in kljub zmanjšanemu številu prodanih enot v zadnjih mesecih bi lahko rekli, da se bo takšen trend gradnje nadaljeval tudi v bodoče.
Tisto, kar je bolj zanimivo za bralce v Sloveniji, pa so bloki, ki jih gradi državni stanovanjski sklad. To so klasični bloki, kakršne poznamo tudi pri nas, in nova gradnja v velikosti 75 kvadratnih metrov bi vas lahko stala tudi do 300.000 evrov. Starejše gradnje so precej cenejše, tako da so Singapurci po lastništvu nepremičnin v samem svetovnem vrhu (82 odstotkov prebivalstva). Model je tako uspešen, da so ga v uporabo drugim državam predlagali tudi Združeni narodi.
Kako si torej Singapurec kupi stanovanje? Zakonca se najprej najavita za sestanek na stanovanjskem skladu, kamor bosta prišla z osebnim dokumentom in plačilnimi listami. Uslužbenka bo vzela vse dokumente in začela delati izračun. Če imata mož in žena povprečna osebna dohodka med 1500 in 3000 evri po osebi na mesec, bosta verjetno dobila priložnost kupiti stanovanje v cenovnem rangu približno 150.000 evrov, odplačilo kredita pa bo trajalo 30 let.
Kar je zanimivo, je dejstvo, da kredit dobijo od singapurske vlade, in ne od banke. Način odplačevanja je prilagojen hitrejšemu odplačevanju, če si zakonca lahko privoščita višji znesek. Z drugimi besedami, če je vaš mesečni obrok kredita približno 600 evrov, privoščite pa si lahko višjo vsoto, lahko zakonca ponovno odideta na stanovanjski sklad in povečata obrok ali pa plačata določeno vsoto v enkratnem gotovinskem znesku, kar bo posledično znižalo čas odplačevanja. Redno se namreč dogaja, da se prvotno odobreni 30-letni kredit vrne državi že v desetih letih. Kredit se izplačuje iz pokojninskega sklada zaposlenih, v katerega se stekajo prispevki na mesečni osnovi. Če jim od plače, denimo, odtrgajo 15 odstotkov prihodka in ga vložijo v pokojninski sklad, bo delodajalec dodal isto vsoto v pokojninski sklad delavca, z njim pa razpolaga in denar usmerja sam zaposleni. Pravila igre veljajo tako za državljane kakor tudi za osebe s stalnim prebivališčem v Singapurju.
Druga odlična informacija je državno darilo zakoncema. V takšnih primerih se običajno zgodi, da država novoporočencema podari 40.000 SGD (26.667 evrov) in jima tako finančno olajša nakup stanovanja. Darilo se bo odštelo od celotnega kreditnega zneska in plačala bosta samo preostanek. Če se odločita za nakup nepremičnine blizu staršev, jima vlada ponudi dodatnih 10.000 SGD (6667 evrov) popusta. S tem poskušajo spodbujati tesnejše stike v družini. V končnem primeru dobita 50.000 SGD (33.334 evrov) državne pomoči, kar izdatno olajša finančno breme mladima zakoncema.
Ravno zaradi takšnega pristopa se dogaja, da so mladi že pri 40 letih finančno popolnoma neodvisni in se lahko posvetijo drugim prioritetam. Tistim, ki nimajo stalnih oziroma dobrih rednih prihodkov, pa država omogoča cenovno ugodno najemnino, ki stane od približno 50 do 100 evrov na mesec. Takšen sistem ni samo učinkovit in pragmatičen, ampak omogoča lažje življenje singapurskim družinam, obenem pa preprečuje rast števila deložiranih in brezdomcev na otoku. Ti obstajajo, a jih je veliko manj kot v razvitih državah drugod po svetu.
Kako pomembno je državljanom olajšati stanovanjsko stisko, dokazuje tudi informacija, da program vsako leto prinese nekaj sto milijonov evrov izgube, vendar jo pokrijejo s presežkom iz proračuna in z denarjem iz državnih rezerv.
Vse za narodov blagor.
***
Ahmed Pašić je družbeni aktivist, ki si je z ustanovitvijo društva in liste Za lepše Jesenice prizadeval za izboljšanje lokalnega in širšega okolja v Sloveniji, a si je bil zaradi težav pri iskanju zaposlitve, tako kot v zadnjem času številni Slovenci, to prisiljen poiskati v tujini. Trenutno živi in dela v Singapurju. Na Delo.si lahko prebirate njegove mesečne bloge, v katerih predvsem primerja življenje v Sloveniji in enem izmed najbolj vitalnih azijskih tigrov.
