Posredovanja: Odprto pismo nekemu paradižniku
sre, 17.05.2017, 12:00
Posredovanja: Odprto pismo nekemu paradižniku
Moja jeza je bolj kot v vas konkretno uperjena v logiko, ki idejo intelektualne in kreativne lastnine dojema kot nekaj odvečnega.

Cenjeni gospod in gospa Lušt ter vsi Luštovi!

Veseli me, da vam gre v življenju dobro. Spremljam vaše delo in mislim, da ga zgledno opravljate. Zato rad sežem po izdelkih, ki jih krasi vaša blagovna znamka; ker so kvalitetni, sveži in dobrega okusa; ker so bili vzgojeni v skladu s standardi integrirane pridelave; ker niso prepotovali polovice sveta ter dozorevali v hladilnicah ladij in tovornjakov, pač pa so z vaših prekmurskih polj zgolj v nekaj urah našli pot na police meni najbližje trgovine.

Všeč mi je tudi vaša podjetnost. Vidim, da se zavedate, da je dober izdelek premalo in da potrebuje za prepoznavnost na trgu še nekaj več. Vsak dober kmet zna pridelati okusen paradižnik, ampak uspešen bo zgolj tisti, ki ga bo znal prodati. In to vam gre dobro od rok.

Seveda pa doseči takšno prepoznavnost ni preprosto in treba je poiskati pomoč pri ljudeh, ki ta del posla obvladajo vsaj tako dobro, kot vi obvladate pridelovanje zelenjave: oblikovalcih, ki bodo naredili simpatične zabojčke, režiserjih, ki bodo ustvarili privlačne reklame, in strokovnjakih za komuniciranje z javnostjo. Vse to pa stane, vem, in ne stane malo. Zato človek seveda išče načine, kako bi vsaj pri nekaterih spremenljivkah v enačbi kaj prištedil. In pred kratkim sem opazil, da vam posel tudi s tega vidika ni tuj.

Vaša najnovejša reklama je izjemno simpatična, lepo posneta, s prikupnim besedilom − vidi se, da so jo ustvarili profesionalci. Še prav posebej pa je mojo pozornost pritegnila glasba. Razlog za to je preprost: skladbo dobro poznam. Gre za na novo posneto in minimalno predelano verzijo belokranjske ljudske Igraj kolo jabolko skupine Katalena. Skupine, katere član sem. V naši verziji pesem sliši na ime (Rad imel bi) jabuko, osebno pa se podpisujem pod aranžma in večji del besedila.

Glasba v reklamah stane, to seveda veste. Je pa to strošek, ki se mu marsikdo spretno izogne oziroma ga vsaj minimizira. In vidim, da so vam tisti, ki se pod vašo reklamno akcijo podpisujejo, to opcijo predstavili. Princip je preprost in preizkušen, predvsem pa učinkovit: vzameš posnetek že znane viže, pametno je, če izvedba ni delo svetovno znane in bogate zasedbe, za katero stojita močna založba in ekipa odvetnikov. Če je pesem povrh vsega v izvirniku ljudska, je vse skupaj še bolje, saj je posledično s stališča avtorstva in z njim povezanih pravic toliko bolj izmuzljiva. Pokličeš glasbenika − takšnega, ki bo zadovoljen s honorarjem v višini, na primer, dvesto evrov −, mu predvajaš posnetek in od njega zahtevaš, da stvar posname na novo. V isti tonaliteti ter s tako rekoč istim inštrumentarijem, morda naj minimalno spremeni tempo, predvsem pa vsaj ton ali dva. Stvar naj bo dovolj dolga, da bo še vedno prepoznavna, in hkrati dovolj kratka, da je pravno gledano nihče ne bo mogel imenovati za plagiat. In v dnevu ali dveh boste imeli muziko za svojo reklamo; hitro in poceni, za vsaj desetkrat manj denarja, kot če bi uporabili izvirnik.

To pisanje se bere cinično, morda celo užaljeno, vem, ampak v resnici bi rad zgolj opozoril na anomalijo, ki je postala normalen del prakse. In moja jeza je bolj kot v vas konkretno uperjena v logiko, ki takšne poteze dojema kot nekaj vsakodnevnega in sprejemljivega. Logiko, ki idejo intelektualne in kreativne lastnine dojema kot nekaj odvečnega in po kateri rade delujejo razne oglaševalske agencije, očitno tudi ta, ki ste jo najeli za svojo kampanjo. Poleg tega ste v primerjavi s podjetji, ki tovrstne trike kljub neprimerno višjim proračunom izvajajo že dolga leta, majhna riba. Zato vam zagotavljam, da bi bili − ker ste nam kot iz zemlje zraslo združenje manjših pridelovalcev, ki se na neusmiljenem trgu borijo za svoj prostor pod soncem, zelo simpatični − pripravljeni na marsikak kompromis. Če bi k nam pristopili, seveda. Ampak tega niste storili.

In kaj zdaj? Nič. Pravno gledano je teren tako močvirnat, da se človek vanj (pre)hitro pogrezne. Gre pač za eno tistih situacij, v katerih iznajdljivi in izmuzljivi ponavadi izjavijo, da je »vse v skladu s pravili«, s čimer predvsem zamegljujejo razliko med tem, kaj je dejansko prav, in tem, kaj ustreza paragrafom. Sam bom verjetno vaš paradižnik kupoval še naprej, ker res ni slab. Rad pa bi, da veste, da stvar ni šla mimo mene. Rad bi, da veste, da vem. Predvsem zato, da se ob tem, ko bom v prihodnje segal po vaših proizvodih, ne bom počutil kot zadnji bedak.

S spoštovanjem,

Boštjan Narat, Katalena.

***

Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.


***

Opravičilo

Spoštovani Boštjan Narat, ko beremo vaše odprto pismo, ne moremo mimo, kot da vam damo prav. Če se to res dogaja in če je to res sistemsko, je to res krivica. In res nam je iskreno žal, da smo bili mi del te zgodbe, katere razsežnosti se niti nismo zavedali. 

Kot ste sami predvideli, smo za snemanje reklame najeli zunanjega izvajalca, produkcijsko hišo Felina films. Mi smo dobili predračun reklame še preden je bil scenarij dokončan oziroma izbrana glasba, zato izbor glasbe ni vplival na naše odločitve v smislu, da nekaj privarčujemo. Seveda smo verjeli, da imajo oni te stvari, vključno z glasbo, urejene z vseh vidikov (avtorsko, finančno...). 

Bomo poskušali organizirat sestanek med vami, nami in našim zunanjim izvajalcem. Vas bomo kontaktirali na vaš privatni profil. In še enkrat: iskreno nam je žal, da se to dogaja in da smo bili del tega. 

LP, Lušt



Posredovanja: Odprto pismo nekemu paradižniku

Foto: Jože Pojbič/Delo

Prijavi sovražni govor