Dobrodošli v džungli: Ogljični odtis kreacionizma

Če bi neumnost gorela, pravijo, bi bil energetski problem človeštva rešen za vekomaj. In zdi se, da bi slovenski mediji lahko zagotavljali kar precejšen delež goriva. Če že ne po količini, pa zagotovo po kalorični vrednosti.

Oni dan je namreč reviji Ona Plus, ki izhaja pod okriljem iste časopisne hiše kot pričujoče spletišče, uspelo objaviti monumentalen nonsense. Beseda gre seveda o intervjuju z Jurijem Jackom, čigar ime so iz nekega razloga amerikanizirali v Yuri Yatsko, v katerem fizik, po rodu Rus, psiholog, raziskovalec in svetovalec ter, khm, mojster za dvig mentalnih sposobnosti, pa tudi ljubiteljski lingvist, antropolog in zgodovinar, smelo izjavi, da »je bilo že zdavnaj dokazano, da Darwinova teorija nima znanstvene podlage«.

V resnici je problematičen celoten intervju, a kreacionistična teza, da teorija evolucije ni veljavna, je v nebo vpijoč primer tako znanstvenega kot novinarskega diletantizma. Pravzaprav bi morali pridevnik »znanstveni« postaviti med več kot le en set narekovajev, saj že poševno branje pokaže, da gre zgolj za še en derivat psevdoznanosti, ki na kup zmeče kreacionizem, rasizem (na začetku so menda obstajali različni narodi, najstarejša med njimi pa da sta slovanski in arijski) in, kakopak, legendo o Atlantidi. Ali pa Arktidi, ki da je izvorni, zdaj potopljeni kontinent, ki ga temne sile zahodnega načina življenja skrivajo pred nami.

A Juri Jacko ni srž problema. Dobro, morda je problematična njegova uporaba doktorskega naziva. Ta je precej zbodla profesorja Aljošo Valentinčiča, ki si že vse od objave intervjuja prizadeva priti tej stvari do dna. A tudi če dvomljive reference pustimo ob strani, se pojavlja vprašanje, kako hudiča tak človek zajadra v slovenske medije in - če že mora biti v medijih - zakaj se z njim pogovarjajo ljudje, ki mu jedo iz roke, namesto, da bi ga soočili z neprijetno resnico.

Denimo, vprašanje »V šolah nas že desetletja učijo nekaterih napačnih stvari, ki vplivajo na našo zavest. Ena od teh je Darwinova teorija, da smo se vsi ljudje razvili iz opic in da smo vsi Afričani.« je tako zelo skregano z vsem, kar vemo o razvoju človeške vrste, da človeka kar zmrazi. In ker bi avtorica intervjuja, sodeč po njenih javno objavljenih zapisih na družbenih omrežjih, verjetno odgovorila, da je prav, da se dvomi v avtoriteto in pravilnost šolske snovi, naj ji vnaprej odgovorimo: seveda je prav. A med »dvomiti« in »zavrniti« je za cel znanstveni korpus razlike.

Ne le da Jacko svoje kreacionistične drže ne podkrepi z znanstvenimi dokazi (tega seveda ne more storiti, ker teh dokazov ni), izpraševalka mu slepo verjame in pri tem gladko pozabi na to, da je treba »dvomiti v avtoriteto«. Toliko o tem.

Tovrstni kimajoči intervjuji v slovenskih medijih sicer niso nobena redkost. Vsake toliko jih vidimo v gospodarskih ali dnevnopolitičnih rubrikah, včasih bolj, včasih manj prikrite. Pogosto tudi v, recimo ji tako, intelektualno manj zahtevni periodiki. A spuščanje ezoterične megle o vesoljcih, ki da so poselili Zemljo, žarenju energij in kozmičnih cikličnih procesih, povezanih s starimi Slovani, ni niti približno tako škodljivo kot objava intervjuja, kjer tako izpraševanec kot avtorica zagovarjata kreacionizem. Ta je, med drugim, podlaga za celo plejado verskih in vobče predmodernih fanatizmov, ki se iz ZDA selijo v Evropo. Da so se najprej pojavili v okoljih z dvomljivimi demokratičnimi standardi, kot so Rusija, Turčija in Srbija (če naj omenimo zgolj nekaj primerov), najbrž ni naključje.

Juri Jacko se v slovenskih medijih ni pojavil včeraj. Zgolj površno guglanje ga najde tako v bolj nišnih medijih kot, denimo, v jutranjem programu nacionalke ali v Sobotni prilogi Dela. Resnici na ljubo, tam o kreacionizmu, vsaj tako odkrito, ni govora, a človek se vseeno vpraša, kako zelo sta morala odpovedati novinarski refleks in uredniški nadzor, da se tovrstne psevdoznanstvene bučke kotalijo po eminentnih slovenskih medijih.

A tako pač očitno je. Dokler niti znotraj velikih in vplivnih medijskih hiš ne bodo vsi novinarji in novinarke (v tem primeru jim recimo raje zgolj oblikovalci vsebin) spoštovali vsaj osnovnih zakonitosti žurnalističnega posla in (drznimo si upati!) parametrov realnosti, ki nas obdaja, dokler uredniki ne bodo brez milosti začeli zavračati diletantskih izdelkov in dokler lastniki medijev ne bodo doumeli, da njihov vpliv seže preko morebitnega neposrednega gospodarskega oziroma političnega interesa, vse dotlej bodo slovenski mediji objavljali neumnosti, ki bodo čedalje bolj dolgoročno škodljive. Vse dokler neumnost ne bo zares zagorela v obliki grmad, na katerih bodo kurili heretike, ki bodo še vedno trdili, da imata opica in človek skupnega prednika.

Edino vprašanje glede kurjenja neumnosti, na katerega ta hip nimamo odgovora, je, kakšen bi bil njen ogljični odtis in koliko bi prispevala k segrevanju ozračja. A verjetno se lahko zanesemo na katerega od slovenskih medijev, da bo slej kot prej objavil kak kimajoč intervju o tem, kako so podnebne spremembe zgolj zarota ekološkega lobija in prostozidarskih elit.

***

Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos pa opravlja naloge urednika in novinarja. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).