Tiskane izdaje
Sredina poletja je idealen čas za ležeren, a zato nič kaj lahkoten razmislek o samem sebi. Mednarodna politična stvarnost (Brexit, Nica, Turčija) nas poziva k samorefleksiji v številnih pogledih, a tukaj merim na premislek o nas kot o ljudeh. Kdo smo kot ljudje, ki prebivamo na (kot nam je doslej znano) edinem živem planetu v vesolju? Kdo smo v odnosu do vseh drugih bitij? Kaj o nas pove dejstvo, da preprosto uničujemo (naravno) okolje?
»Bodita rodovitna in množita se«
Če bi iskali eno misel, ki naj ponazori težavno razmerje človeka z naravnim okoljem, ne bi zgrešili z naslednjim navedkom iz Stare zaveze Biblije, kjer bog nagovori Adama in Evo: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« Besede iz Geneze lahko beremo kot nekakšno božje pooblastilo ljudem, da se lahko brezmejno širijo v vseh pogledih, nečloveška narava pa je postavljena v vlogo golega sredstva, ki naj temu projektu služi. Sledenje tem »navodilom« vse do začetka industrijske revolucije ni bilo posebej problematično. Človekova rast je bila omejena s skromnimi (obnovljivimi) viri, ki so bili takrat na voljo, in z energijo, ki se jo je dalo pridobiti s pomočjo kurjenja lesa ter z lastno fizično močjo in z močjo hlevskih živali.
Obrat industrijske revolucije
Z industrijsko revolucijo, ki je bila mogoča zaradi neskončne količine premoga, nafte in drugih fosilnih goriv, se je človekova moč okrepila do neslutenih razsežnosti. Industrijska revolucija je pospešila napredek medicine, agronomije, inženirstva, energetike, prometa in drugih področij tehnološkega razvoja. Večino človeštva je dvignila iz pomanjkanja, ki je zaznamovalo vse predindustrijsko obdobje. V zadnjem stoletju smo priča eksploziji števila prebivalstva, ki za svoje potrebe potrebuje ogromno kmetijskih zemljišč (nekdanjih gozdov) in ogromno energije. Človeška ekspanzija temelji na naivnem pričakovanju, da lahko naše okolje vse odpadke, ki jih civilizacija ustvari, potem ko iz narave vzame, kar potrebuje, brez sledi prebavi.
Okoljske omejitve
Industrijska revolucije je v številnih pogledih dobra stvar. Pozivi k omejevanju industrijske rasti, omejevanju vožnje z avtomobili, kritike počitnikovanja z letalom na drugem koncu planeta in druga stališča, ki jih je mogoče slišati od okoljevarstvenikov, med večino niso najbolje sprejeti. Okoljevarstvenike ljudje pogosto doživljajo kot težake, ki stalno vzbujajo slabo vest in nam vsiljujejo napihnjene črne scenarije o koncu sveta.
Pozivi okoljevarstvenikov k nadzorovanju industrije in k omejevanju proste potrošnje se zdijo kot koraki v nasprotno smer od tiste, ki jo je začrtala industrijska revolucija. Zdi se, kot da okoljevarstveniki nasprotujejo »božjemu pooblastilu«, ki dovoljuje neskončno rast in razvoj človeške skupnosti, zato nanje pogosto leti očitek, da nasprotujejo razvoju in nas silijo nazaj v čase brez tehnologije.
Od proste rabe fosilnih goriv, ki povzročajo podnebne spremembe, bi se morali še bolj obrniti k obnovljivim virom. Foto: Igor Modic/Delo
Nazaj k naravi?
Res je, da je številnim okoljevarstvenikom blizu ideja preprostega življenja, ki človeka ne postavlja tako daleč od vseh drugih bitij na planetu. Res pa je tudi, da večina okoljevarstvenikov uporablja pametne telefone, socialna omrežja in druge oblike sodobnih tehnologij. Okoljevarstveniki niso nasprotniki tehnologij, ampak si prizadevajo, da bi se ljudje naučili tehnologije uporabljati odgovorno in skladno z okoljskimi omejitvami, ki nastanejo, ko priznamo, da so na svetu tudi druga pomembna bitja in da za nami prihajajo ljudje, ki bodo prav tako potrebovali živo in zdravo okolje.
Okoljevarstveniki pogosto vidijo brezbrižnost civilizacije do okolja kot znak neuravnoteženosti človekovega vedenja v odnosu do svoje okolice. Absolutna prednost industrializacije in ekonomskega razvoja pred vsemi drugimi interesi izpodjeda same temelje človekovega obstoja na živem planetu. Prosta raba fosilnih goriv povzroča podnebne spremembe. Neomejena rast prebivalstva spodbuja boj za redke vire, kar vodi v konflikte in migracije. Nenadzorovana industrijska proizvodnja zastruplja zrak, vodo, hrano, ki jo jemo, in prostor, v katerem živimo.
Okoljevarstveniki poskušajo človeka spomniti, da je človeštvo del narave in hkrati zunaj nje. Kot del narave se moramo obnašati kot odgovorni sosedje, kot drugačni od narave pa moramo ugledati svojo svobodno voljo, ki nam omogoča, da svoja dejanja nadzorujemo in jih zavestno usmerjamo.
Ljudje si s številnimi nečloveškimi bitji delimo strasti in interese, ki iščejo čimprejšnjo in čim večjo zadovoljitev. Radi rastemo, se množimo in krepimo svoj položaj. A hkrati imamo razum, ki nam omogoča gledati svoje početje, in imamo voljo, da svoje ravnanje nadzorujemo, ko je to treba. Okoljevarstveniki nas spodbujajo, da vidimo v nečloveških bitjih bolj ali manj oddaljeno sorodstvo, od katerega se lahko učimo in v odnosu do katerega naj gojimo spoštovanje, empatijo in uravnoteženost.
Moč za odgovornost
Človeštvo je bilo pred tisočletji v odnosu do svojega okolja nebogljeno. Danes je ravno nasprotno. Pestrost življenja na zemlji se krha pod težo neobrzdane moči industrijskega razvoja. Omejevanje, h kateremu pozivajo okoljevarstveniki, ni poziv v mračno dobo predindustrijskih časov, ampak je klic k ravnotežju, umerjenosti in k omiki, ki so potrebni za ohranitev kakovostnega življenja na zemlji. Od kakovostnega okolja, sestavljenega iz živega in pestrega življenja na zemlji, smo odvisni današnji ljudje, nečloveška bitja in vse prihodnje generacije.
Dejan Savić je podnebni aktivist in filozof. Je najbolj znan kot predstavnik Greenpeacea za energetska vprašanja.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič je predstavnik WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
