Tiskane izdaje
»Osvojila je srebro, domov pa odnesla diamant!« S takšnimi besedami so nekateri mediji pospremili izjemno snubitev pred odrom za podelitev medalj skakalkam v vodo, vse od takrat pa ostaja dilema, ali je hollywoodski prizor izšel iz novega sloga športne romantike ali iz bolj žaljive potrditve prastarega dejstva, da je ženska plen, ki ga mora moški osvojiti z nekoliko manj truda kakor olimpijsko medaljo.
Govorim seveda o dveh kitajskih olimpijskih športnikih, He Zi in Qin Kaiju. On je svoja tekmovanja v sinhroniziranih skokih že končal z bronasto medaljo, ona je v nedeljo osvojila srebro s skokom s treh metrov visoke prožne ponjave. He je bila očitno razočarana, ker se ji je izmuznilo zlato. Mimogrede, tako ona kot Qin sta osvojila zlati medalji v Londonu pred štirimi leti, toda on je bil počasi pripravljen sprijazniti se s tem, da pri tridesetih ni več tako gibljiv kakor njegovi mlajši tekmeci, njej pa se je zdelo, da jo čaka še velika športna kariera.
Prav zato je jokala, ko se je srebro dotaknilo njenih prsi. Nato je nastopil on. Z rdečo škatlico, katere vsebine ni treba opisovati, je pokleknil pred njo in ji dolgo časa nekaj govoril. He je pozneje povedala, da ji je izrekal velike obljube in vsako pospremil s tistim magičnim »za zmeraj« ali »do konca življenja«. Toda ona je še naprej jokala.
»Oooo, kako je to romantično,« je komentirala neka voditeljica na kitajski osrednji televiziji. »Ne bi mogla dobiti boljše tolažbe!« je dodala druga. In nobena si ni upala izjaviti, da He Zi sploh ne deluje srečno, da v njenih očeh ni bilo solz sreče in da se je zdelo, da bi svojega fanta, s katerim hodi že šest let, v tem trenutku najraje porinila v bazen.
Ne zato, ker ga ne bi imela rada (tega vsaj ni namignila v nobenem intervjuju). Zato, ker je bil to njen trenutek hkratne zmage in poraza; nekaj težkih minut, v katerih so se mešali občutki še enega uspeha in začetek dvoma o sebi; nekaj dolgih sekund, ko so kamere brezobzirno zijale v njene vlažne oči in dlani, s katerimi je poskušala obrisati solze ... Nato je nastopil on z rdečo škatlico in diamantom. In s tistim vprašanjem, ki ga je bila televizijska voditeljica pripravljena označiti za »čudovito tolažbo«.
Iskreno povedano, vse skupaj se je zdelo žaljivo za 25-letno prvakinjo. Nekako tako, kakor da bi ji fant rekel: »Draga, pusti zlato in medalje, zate imam boljšo disciplino. Kaj praviš na poroko, otročičke (zdaj lahko imava dva), večere pred televizorjem ... seveda, za zmeraj. Do konca življenja!«
In ona je še naprej jokala, kakor je pozneje priznala, v paniki, ki jo lahko povzroči takšno javno presenečenje, ker jo je nekoliko presenetil, da se »bo poročila tako zgodaj«. Resda je sumila, da Qin pripravlja nekaj nenavadnega, kajti ko ga je tisti dan srečala, je nekaj mrmral, kakor da bi se učil besedilo na pamet. In ko ga je vprašala, kaj počne, ji je odgovoril, da samo poje, in nadaljeval priprave na svoje zakonske obljube.
Ko je He nazadnje sprejela stekleno rdečo rožo, ki ji jo je prav tako prinesel Qin, in nekako skrušeno pokimala z glavo ter zašepetala »da«, je bil pravi zmagovalec nenadoma on. Takšen se je tudi obrnil h kameram, dvignil palec v zrak in z enakim izrazom na obrazu kakor takrat, kadar tekmovalec osvoji odločilno točko v tekmovanju, sam zase proslavil svoj ulov.
Nekdo je odlično pospremil ta prizor s pozivom občinstvu, naj si predstavlja, kako plavalski zvezdnik Michael Phelps sestopa z odra, razočaran zaradi srebrne medalje (res je izgubil zlato v tekmovanju na 100 metrov v slogu metulja), njegova partnerica Nicole Johnson pa poklekne pred njega s prstanom in z velikimi obljubami v slogu »za vedno«. Nekateri bi se ji smejali, drugi bi jo pomilovali, vse to z naklonjenostjo, ustvarjeno v mačistični delavnici globalne ureditve položaja spolov; kako pa bi se na to odzval prvak v trenutku, ko bi se pozornost sveta preusmerila z zlata na njegovih prsih na zlato na njegovem prstu, je res težko napovedati.
Olimpijske igre v Riu so zanimive ne samo zaradi izjemnih športnih rezultatov. Na igrah so razbili nekaj tabujev in postavili nekaj drugačnih rekordov.
Kitajska plavalka Fu Yuanhui je takole spontano pojasnila slabši rezultat, ki ga je njena skupina dosegla na tekmovanju 4 krat 100 metrov v mešanem slogu in osvojila samo četrto mesto. »Nisem plavala dovolj dobro,« je povedala novinarki osrednje televizije po tekmovanju, ki je razočaralo. »Včeraj sem dobila menstruacijo, zato se počutim slabo in izčrpano.« V ozadju se je takrat zaslišalo nervozno hihitanje njene kolegice iz skupine.
Ženski menstrualni ciklus je nekaj, česar ne omenjamo v pogovoru, zlasti ne pred kamerami. In še posebej ne pred olimpijskim občinstvom. Zakaj? Kratko malo zato, ker je to povezano s tisto mračno intimnostjo, ki dela žensko podrejeno, namesto da bi bil to razlog za samozavest. In deloma zato, ker so se na spontano pojasnilo slabe forme 20-letne plavalke na internetnih forumih odzvali z vprašanjem: »Zakaj potem v bazenu ni bilo krvi?« Na to pojasnilo so odgovorili, da obstajajo tamponi, na podlagi vsega tega pa ugotovili, da dekle ... hm ... verjetno ni devica.
Kljub temu se bo Fu s tokratnih olimpijskih iger vrnila kot popolna zmagovalka. Resda je osvojila samo bronasto kolajno na 100 metrov hrbtno, vendar jo kitajsko občinstvo obožuje, ker je tako samosvoja, da si je drznila uživati v tekmovanju bolj kakor v zmagah, in ker je vedno kazala odkrit obraz in govorila brez zadržkov.
Eden od rekordov, doseženih v Riu, je do zdaj največje število homoseksualnih, biseksualnih in transseksualnih športnikov in športnic, ki se javno izrekajo za takšne. Po poročanju nekaterih športnih časopisov jih je bilo 49, dvakrat več, kakor jih je bilo v Londonu. To se je zdelo pomembno zlasti tamkajšnjim aktivistom za enakopravnost, ki so se znašli pred visokim zidom, potem ko je kongres zavrnil legalizacijo istospolnih porok, čeprav brazilska sodišča priznavajo civilno zvezo med homoseksualci ter jim zagotavljajo enake pravice dedovanja in alimentacije kakor skupnostim heteroseksualnih partnerjev.
Zelo zanimivo je, da so bili odzivi na še dve snubitvi med olimpijskimi igrami nekoliko drugačni, ko je šlo za lezbični par, kakor takrat, ko je Qin pokleknil pred He. Takoj po koncu tekme v ženskem ragbiju je pred igralko brazilskega moštva Isadoro Cerullo stopila njena partnerka Marjorie Enya z velikim rdečim balonom v obliki srca in jo zaprosila za roko. Cerullova je rekla »da« in Enya ji je simbolično zavezala zlati trak balona okoli četrtega prsta na levi roki. Po stadionu so odmevale čestitke.
Nato je britanski tekmovalec v hitri hoji Tom Bosworth na plaži Copacabana pokleknil pred svojega partnerja Harryja Dineleyja s prstanom v škatlici in na twitterju navdušeno zapisal: »Rekel je YES!!!«
Ali gre za isto stvar kakor pri hollywoodski snubitvi kitajskih skakalcev v vodo? Da in ne. Pri brazilskih dekletih se lahko zavrnejo kakršna koli nasprotovanja javnemu pozivu k skupnemu življenju, ker sta veliko naredili za razbijanje predsodkov in nestrpnosti do homoseksualnih parov v njuni državi, Britancu pa se lahko oprosti, ker je to kljub vsemu storil na plaži, ne pa pred televizijskimi kamerami, in nato objavil novico na mikroblogu šele po tem, ko je njegov partner privolil v poročno ponudbo.
Kljub temu je treba pri dogodkih, povezanih s to odločitvijo, in to zelo pomembno, morda vendarle ohraniti diskretnost. Kaj bi se zgodilo, če bi He Zi rekla »ne« ali če bi povedala, da se ji zdi še prezgodaj za poroko, ali pa da bi kljub vsemu hotela o tem še malo razmisliti? Tega morda niti ni nameravala povedati, vendar je njen fant s pristopom, ki ga je izbral za to, da bi jo osvojil, pravzaprav izključil kakršno koli možnost za to, da He ne bi privolila v snubitev. In to je vsa zgodba o »romantičnih« prizorih iz Ria. Svobodo so vklenili v olimpijske verige. Treba ji je samo vrniti krila.
