Omika kot se šika

Precej neopazno je šlo prejšnji teden mimo javnosti pismo, ki je bilo namenjeno prav njej. Morda zato, ker je bilo tako nenavadno: pravzaprav je šlo za pridigo. Beseda je o sporočilu, ki ga je lansirala služba za odnose z javnostmi na ministrstvu za kulturo, torej odsek, zadolžen za oznanjanje sporočil z Maistrove ulice v Ljubljani; v tem primeru sporočilo, za katerim nedvomno že stoji nova ministrica. Nenavadno je tudi to, da je bilo prav besedilo takšne sorte njeno prvo javno oznanilo − vse drugo, in tega ni malo, lahko očitno počaka. Bistvo najbolje povzema zaključni stavek: »Žal mora Ministrstvo za kulturo RS začeti pri vzpostavljanju osnovnega bontona, ki pospešeno izginja iz naše države.«

Križ božji, kulturno ministrstvo se je podstopilo zadržati bonton, ki šiba iz države! Morda ga je zadnji hip ujelo za hlačnico in je zadeva za zdaj rešena. Še bomo spoštovali pravila lepega vedenja, zahvala pa gre herojski potezi ministrstva pod ingerenco nove šefinje. V sporočilu, ki ga je sestavila omenjena služba, je rečeno tudi tole: »Zaradi objektivne informiranosti javnost obveščamo, da Ministrstvo za kulturo RS zavrača neresnice in nekulturen način komuniciranja Janeza Pipana v Dnevniku z dne 4. 10. 2014 in Vlada Žabota v Delu 11. 10. 2014. Gre za primera nedostojne in neargumentirane prakse zgolj blatenja.«

Bralcu, ki ni dovolj dobro posvečen v premene, s katerimi je nova vlada osrečila omenjeno ministrstvo, se zdaj najbrž že svita, kaj je bistvo tega piarovskega navdiha: obramba pred kritiko, pravzaprav prepoved morebitnih nadaljnjih predrznosti, ki bi še utegnile doleteti ministrstvo v novi sestavi. Odslej se bo z nami komuniciralo, kakor veleva bonton, sporoča nova ministrica. Ne bo se vsakdo, ki mu kaj ni všeč in ga pri tem tako in tako vodi, beremo v nadaljevanju, »prikrivanje lastne nečednosti in konfliktov interesa« (kot Pipana in Žabota potemtakem), obregal ob ministrstvo.

A ne samo zaradi konkretnega ministrstva, nove direktive so utemeljene v višji očiščevalni nalogi naše družbe, ki mora »na vseh ravneh pokazati ničelno toleranco do namernega ali nenamernega širjenja klevet in neresnic«, ta naloga pa ima nad sabo še višji, tako rekoč odrešujoči cilj, ki je ekspliciran v uvodnem odstavku: »Dostojno, resnicoljubno in spoštljivo komuniciranje v slovenski politiki in širše v družbi je tudi pogoj za pošteno in učinkovito politiko ter državo.«

Neverjetno, kako visoko je mogoče obesiti pritlehni cilj! Ki se v res brutalno poenostavljeni, a s stališča interesa, ki je to pridigo o lepih manirah poslal v svet, natančni verziji glasi: Dajte nam mir! Vaša naloga je, da pridno in zvesto povzemate okrožnice naše službe za odnose z javnostjo, kaj se dogaja z roko, ki jih piše, pa vas nič ne briga. Sporočilo za javnost je seveda namenjeno predvsem medijem, neolikanim novinarjem, a tudi brezsramnim kulturnikom, kakršna sta očitno Pipan in Žabot, da ja ne bi kdo vprašal, ali ni ministrica nemara gola, cesar, v tem primeru premier, pa slep.

Ni se še zgodilo, da bi se neki državni organ, v katerem se je zgodila zamenjava na vrhu, vnaprej ogradil od neprijetne realnosti, se zavil v lepodušje in ga okrasil z mašno bontona. Da je s takšno prakso začelo ravno ministrstvo za kulturo, ki bi moralo biti zgled odprte komunikacije z javnostjo, je znamenje, ki nam vzbuja več skrbi kot smeha, čeprav določenega komičnega učinka pri tej stvari ni mogoče spregledati. Toliko bolj, ker se jim je zapisalo tudi tole: »Ministrstvo si bo še naprej prizadevalo ščititi resnico in dejstva ter se trudilo, da bo na svojem področju vzpostavilo vzorec omike.« Jasno, ministrstvu za resnico pripada tudi ekskluzivni pouk omike in olike!