Tiskane izdaje
Dobili smo še enega antisemita. Mazel tov (»lepa sreča«), kot pravimo v hebrejščini.
Ime mu je Ban Ki Mun in je generalni sekretar ZN. V praksi je najvišji mednarodni uradnik, nekakšen svetovni premier.
Drznil si je kritizirati izraelsko vlado (kakor tudi palestinsko oblast) zaradi sabotiranja mirovnega procesa. Sklenitev izraelsko-palestinskega miru je tako postala skoraj nemogoča. Poudaril je, da je ves svet enoten v tem, da je »dvodržavna rešitev« edina možna rešitev.
Formulacija je zvenela nevtralno, a Ban je bil jasen, da je skoraj vsa krivda na izraelski strani. Glede na to, da Palestinci živijo pod sovražno okupacijo, lahko ukrenejo bolj malo.
Kdorkoli obtožuje Izrael česarkoli, je seveda odkrit antisemit in je zadnji v dolgi vrsti, ki se začne pred tisoči leti s faraonom, kraljem Egipta.
Sam Bana ne kritiziram. Mogoče zgolj, ker je bil preblag. Morda je tak korejski slog. Če bi bil, bog ne daj, na njegovem mestu, bi bila moja formulacija veliko bolj ostra.
Kljub temu da se zdi drugače, pa si Ban in Bibi glede prognoze nista kaj dosti različna. Pred nekaj tedni je Benjamin Netanjahu oznanil, da bomo »za vedno živeli z mečem«. Gre za biblično besedno zvezo, ki jo je Joavu, generalu kralja Davida, v opomin zakričal Avner, general kralja Savla: »Ali bo meč vedno goltal?« (Avner mi je bil vedno všeč in sem privzel njegovo ime.)
A kar je dobro za patriota Netanjahuja, ni dobro za sovražnika Judov Bana. Naj gre k vragu!
Netanjahuju po vsej verjetnosti ni bila všeč Banova izjava, da se ves svet strinja glede dvodržavne rešitve. Ves svet, razen Netanjahuja in njegovih pajdašev.
Toda vedno ni bilo tako. Prav nasprotno.
Britanska kraljeva komisija je prvi načrt razdelitve sprejela leta 1936, po arabskem uporu (Judje ga imenujejo »dogodki«), ko so umrli številni Arabci, Judje in britanski vojaki. Po tem načrtu je bil Judom dodeljen zgolj majhen del Palestine, ozek pas vzdolž morja. Vendar pa je bilo prvič v moderni zgodovini, da je bila predvidena judovska država. Zamisel je povzročila globok razdor v judovski skupnosti v Palestini (imenovani Jišuv), toda izbruh druge svetovne vojne je načrtu naredil konec.
Po vojni in holokavstu je ves svet iskal stalno rešitev. Generalna skupščina novih Združenih narodov se je odločila za ločitev Palestine na dve državi: eno judovsko in eno palestinsko. Judovsko vodstvo je to formalno sicer sprejelo, a njegova skrivna namera je bila, da ob prvi priložnosti svoje ozemlje razširi.
Priložnost je tudi kmalu prišla. Arabci so zavrnili razdelitev in začeli vojno, v kateri smo osvojili še več ozemlja in ga priključili naši mladi državi.
Ko se je v začetku leta 1949 vojna končala, je bilo stanje takšno: razširjena judovska država, ki se je imenovala Izrael, je zasedala 78 odstotkov ozemlja, vključno z zahodnim Jeruzalemom, emir Transjordanije pa je ohranil zahodni breg Jordana z vzhodnim Jeruzalemom ter se preimenoval v kralja Jordanije. Kralj Egipta je zadržal območje Gaze.
Palestina je izginila z zemljevida.
Po odpustu iz vojske zaradi bojnih ran sem bil prepričan, da bodo razmere vodile v stalen konflikt. Med vojno sem namreč videl mnogo arabskih mest in vasi, iz katerih so prebivalci bežali oziroma so jih iz njih nasilno pregnali. V nasprotju z izraelskimi trditvami in svetovnim mnenjem sem bil prepričan, da Palestinci v resnici obstajajo in da v primeru odrekanja lastne nacionalne države temu ljudstvu ne bo nikoli miru.
Ko sem še nosil uniformo, sem iskal somišljenike za širjenje tega prepričanja. Naletel sem na mladega arabskega muslimana, ki je bil arhitekt v Hajfi, in mladega druzovskega šejka. (Druzi so Arabci, ki so se pred nekaj stoletji odcepili od islama ter ustanovili lastno religijo.)
Naša trojica se je večkrat sestala v arhitektovem stanovanju, a odziva javnosti ni bilo. Vladna politika in javno mnenje sta bila naklonjena obstoječemu stanju. Obstoj palestinskega ljudstva so goreče zanikali, Jordanija pa je dejansko postala zaveznica Izraela (kar je vseskozi na skrivaj tudi bila.)
Če bi v zgodnjih 50. letih izvedli mednarodno anketo, bi po vsej verjetnosti zelo težko našli sto ljudi, ki bi bili resnično naklonjeni palestinski državi. Nekatere arabske države so jo verbalno podpirale, a jih ni nihče jemal resno.
Moja revija Haolam Hazeh in pozneje politična stranka, ki sem jo ustanovi in je nosila isto ime, sta bili edini organizaciji na svetu, ki sta nadaljevali boj. Golda Meir je znana po izjavi, da »palestinsko ljudstvo ne obstaja«. (Manj znana je njena naslednja izjava: »Pripravljena sem iti na barikade, da bi Urija Avnerija spravili iz kneseta!«)
Popolno zavračanje pravic in samega obstoja palestinskega ljudstva se je po šestdnevni vojni leta 1967 še okrepilo. Takrat se je Izrael polastil tistega, kar je ostalo od Palestine. Prevladujoča doktrina je bila »Jordanska opcija«: če bo Izrael vrnil Zahodni breg ali njegove dele, jih bo vrnil kralju Huseinu.
Ta konsenz je veljal od Davida Ben-Guriona do Levija Eškola in od Jicaka Rabina do Šimona Peresa. V ozadju ni bilo zgolj inherentno zanikanje obstoja palestinskega ljudstva, ampak tudi trapasto prepričanje, da se bo kralj odpovedal Jeruzalemu zato, ker je bilo njegovo glavno mesto v Amanu. Zgolj popolni nevednež lahko verjame, da bo hasemitski kralj, neposredni potomec Preroka, predal tretje najsvetejše islamsko mesto nevernikom.
Tudi prosovjetska komunistična stranka je bila za Jordansko opcijo. V knesetu sem v šali izjavil, da je zaradi tega po vsej verjetnosti edina komunistična monarhistična stranka na svetu. Ta usmeritev pa se je končala leta 1969, ko je Leonid Brežnjev nenadoma spremenil smer in sprejel formulo »dve državi za dve ljudstvi«. Izraelski komunisti so temu sledili, skorajda še preden so prišle besede iz njegovih ust.
Se razume, stranka Likud se ni bila nikoli pripravljena odpovedati niti centimetru Eretz Izraela. Tudi uradno še vedno zahteva vzhodni breg reke Jordan. Zgolj izkušen lažnivec, kot je Netanjahu, lahko javno razglaša svetu, da sprejema dvodržavno rešitev. Noben član Likuda ga ne jemlje resno.
Ko torej najvišji svetovni diplomat reče, da obstaja vsesvetovni konsenz glede dvodržavne rešitve, potem imam pravico uživati v trenutku zadovoljstva in optimizma.
Naslov mojih spominov je Optimističen. Ta teden je izšel drugi del. (Žal samo v hebrejščini, ker še nisem našel založnikov za druge jezike.)
Ko je izšel prvi del, so ljudje mislili, da je naslov trapast, zdaj pa pravijo, da je nor.
Optimističen? Danes? Ko vlada v izraelskem mirovnem taboru globok obup? Ko domači fašizem vzdiguje glavo in nas vlada pelje proti narodnemu samomoru?
Že nekajkrat sem poskusil razložiti, od kod prihaja ta iracionalni optimizem: iz dednih korenin, življenjskih izkušenj ter védenja, da pesimisti ne storijo nič in so optimisti tisti, ki vplivajo na spremembe.
Če samo navedem moto Antonia Gramscija: »Pesimizem intelekta, optimizem volje.«
Ban pa ni edini antisemit, ki so ga v zadnjem času razkrinkali. Tukaj je še Laurent Fabius, francoski zunanji minister.
Kako to? Fabius se je v zadnjem času poigraval z idejo, da bi sklical (v Parizu, se razume) mednarodno konferenco za izraelsko-palestinski mir. Že vnaprej je oznanil, da bo Francija v primeru nesprejetja te zamisli uradno priznala palestinsko državo. S tem bi odprla vrata drugim evropskim državam, ki bi ji sledile.
Pri tem se postavlja semantično vprašanje. V sionističnem žargonu je antisemit lahko zgolj Nejud. Jud, ki zagovarja popolnoma isto, je »Jud, ki sovraži sebe«.
Fabius izhaja iz judovske družine, ki se je spreobrnila v katolištvo. Na podlagi judovske verske zakonodaje (halakha) je Jud, ki je grešil, še vedno Jud. Spreobrnitev je greh. Je torej Fabius Nejud in s tem antisemit ali judovski grešnik, sovražnik samega sebe?
Kako naj ga torej psujemo?
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
