Orgije s hrano in dietami

Kaj nam pomaga kozarec mleka, če je krava bolj mučena kot svetnica v vaški cerkvi z očmi na pladnju.

Objavljeno
28. avgust 2014 13.46
Katerina Vidner Ferkov, Delo.si
Katerina Vidner Ferkov, Delo.si

Vse kaže, da je skromnost zaničevana do skrajnosti. Če nimate na jedilniku dragih prehranskih dodatkov (tako imenovane super hrane), bio kvinoje, sušija ali vsaj pršuta, ste po mnenju številnih kuharskih velemojstrov nizko padli. Še niste slišali za kalčke vijoličaste koruze? Ah!

Obsedenost s hrano in prehranske orgije, ki jih podžigajo kuharska tekmovanja in televizijske parade, iz osnovne človeške veščine delajo nekaj, kako ironično, neokusnega. Kakšno tekmovanje neki! Ljudje si želijo, da nekdo prinese fižol, drugi korenje in tretji ješprenj, da skupaj skuhajo obrok, si ga delijo in s tem povezujejo skupnost in si osmišljajo življenje. Stari rek, da gre ljubezen skozi želodec, si lahko razlagamo na več načinov − da občutek sreče vpliva na naša prebavila, ali da se naša čustva prebudijo ob dobri hrani, ali nemara da se naše razumevanje sveta kaže v tem, kaj in kako jemo. Najbrž je vsaj trohica resnice v tem.

Hrana ima največ skupnega z iznajdljivostjo in skromnostjo, pa tudi z občasnimi presežki veselja in (priznajmo) tudi prenajedanja, če imamo le možnost. Gre predvsem za sadje, zelenjavo ter rastline in plodove, ki se jih lahko človek do sitega naje, dokler ne bomo vzeli še te možnosti naravi, da se enkrat na leto pokaže v vsem svojem izobilju. Grozdje, lubenice, slive, paradižnik, češnje, bučke − če imamo blagoslov lastnega vrta ali rabutanja, je možno marsikaj. Tudi v gozdu lahko odkrijemo polja čemaža in poljane, posute s slastnim kostanjem.

Večina pa bi najraje potovala od gostilne do restavracije in se mastila z obroki, ki izgledajo kot lepo okrašene broške, in zraven srkala izbrane alkoholne pijače. Kot da je smisel življenja sedenje za mizo in pisanje epov o barvnih prelivih polivk in omak in kovanje v zvezde hrustljavih prigrizkov. Seveda, čim več žvečenja in čim manj razmišljanja. Le redki bi, v nasprotju z Dariom Cortesejem, poznavalcem tako imenovane divje hrane, preživeli, če se trgovine čez noč zaprejo. Naši stari starši pa so dnevno polento dopolnjevali zgolj s tistim, kar so nabrali na travnikih in v gozdu. Tako imenovani »plevel« je bil pomemben steber zdravja.

Če se že ves svet poliva z vedri mrzle vode, si je treba umiti obraz s hladno vodo predvsem pred lastnim krožnikom. Mogoče je opaziti, da večina teka od menze do avtomata s postanimi sendviči, drugi pa menijo, da jih bo dietna hrana zvenečega imena popeljala do srečnega zakona in dobitka na loteriji. Ta recept izgleda dobro le na papirju.

Najbrž že veste, da so se nekateri po vojaško zarotili proti skorajda vsem žitaricam kot zločinu nad človeštvom, ni jih malo, ki vsakršen živalski produkt, da, tudi med, vidijo kot pot v zagotovi pekel in smrt, družbo jim delajo zagovorniki prehranskega menija, ki spominja na leoparde, in čeprav sami niso sposobni ujeti niti vrabca, se jim cedijo sline po krvavih zrezkih. Nekateri pa goreče vztrajajo, da je treba jesti le zgolj in samo sadje (še najraje prepeljano z drugega konca planeta) in pet oreščkov na dan.

Vsak prehranski razsvetljenec kot papež nad papeži meni, da je edino njegova pot prava, vsi drugi pa tavajo v peklu prehranske bede. Na kanalu youtuba lahko najdete oceane osebnih izpovedi o tem, kaj in kako kdo jé in zakaj. Takšne izpovedi lahko trajajo tudi eno uro. Skoraj nikoli ne izpustijo zaničljivega in vzvišenega odnosa, naj je bolj ali manj izražen, do »drugačnih«.

Beda se nam res bliža, pravzaprav več kot le trka na vrata, je že na naših krožnikih. Vsak krompir, če ga ne kupimo na ekološki kmetiji, je tako kemično obdelan s pesticidi in insekticidi, da bi skoraj potreboval orožni list. Jabolka tako imenovane konvencionalne predelave so poškropljena s celim arzenalom farmacevtskih strupov. Nič ne pomaga, dragi moji, če kuharji zvenečega imena obračajo mrtvo ribo v ponvi, ker je najverjetneje polna težkih kovin in je zelo verjetno umrla strašne smrti. Kaj nam pomaga kozarec mleka, če je krava bolj mučena kot svetnica v vaški cerkvi z očmi na pladnju. Njene muke so se vsaj končale in zveličanje je sledilo. Krava pa je posiljevana, zavezana, nenehno trpinčena in končno usmrčeni kadaver, okrašen z omako francoskega imena. Skupaj z navdušenim kuharjem in osvetljavo pa brbotajo v mesni omaki še hormoni in antibiotiki, ki bodo žuboreli še v rekah, tudi davno po tem, ko bodo zapustili prebavni trakt petičnih jedcev.

»Dajte no, gospa, kaj pa je danes še ekološko,« je zelo na glas pripomnil gospod, stoječ na ličnem gliserju. »Vi živite v iluziji, pa še več plačate!« Spoštovani gospod, da bi le bilo tako. Vendar tisti z različnimi obolenji ali alergijami prav dobro vedo, kaj je ekološko in kaj ni, ker se jim sicer spustijo nič kaj čedni izpuščaji po vsem telesu, če ne kaj hujšega. Sploh pa ekološka pridelava živil ni kulinarična poteza, ampak okoljevarstvena in zdravstvena nuja. Vendar ponavadi takšni gospodje tega ne vedo, ker kaviar zalijejo s šampanjcem in niti ne čutijo, kaj naj bi bilo narobe. Če pa že je, si lahko privoščijo kakšen zdravstveni poseg.

Dejstvo je, da zaradi hrane živimo. Zato si zasluži vse spoštovanje in čim manj slavospevov takrat, ko je že zdavnaj, ampak res zdavnaj prepozno.