Tiskane izdaje
Dolgi marš Donalda Trumpa na Belo hišo se neverjetno lepo vklaplja v pojav neliberalne demokracije, fenomena, ki sicer ni od včeraj, a ga v Evropi in nasploh v zahodnem svetu nismo poznali od blizu. Povedano na kratko, gre za sistem, ki navzven sicer daje videz demokratičnosti, a je v resnici vse prej kot to in ustvarja okolje, v katerem so volitve zgolj formalnost.
Če ste pri tem pomislili na Erdoğana in Turčijo ter Putina in Rusijo, vam tega seveda ne moremo zameriti. Nista pa edina. Po odnosu do medijev in opozicije, spodbujanju k nasilju ali celo njegovi uporabi v politične namene ter težnjam po koncentraciji moči lahko v to skupino zlahka prištejemo še madžarskega premiera Viktorja Orbana, poljsko sivo eminenco in dejanskega vladarja Jaroslawa Kaczynskega ter - Donalda Trumpa.
Dobra dva meseca bo, kar smo točno na tem mestu pisali o, milo rečeno, zanimivih idejah, ki jih glede severnoatlantskega zavezništva goji The Donald. Ta si, če povzamemo, zvezo NATO predstavlja kot neke vrste reket, kjer se zaščita plačuje, sicer sledijo neprijetnosti.
Takrat se nad tem nihče ni pretirano pritoževal, a lik je vmes postal uradni kandidat republikancev za ameriškega predsednika, kar pomeni, da so njegova stališča vsaj v grobem tudi stališča republikanske stranke. Zato je njegov nedavni intervju za The New York Times, kjer je izjavo ponovil in še zaostril, povzročil tak halo. Kajti če je za Trumpa igračkanje z zavezništvom del tekme, v kateri zanj osebno ne bo negativnih posledic ne glede na izid, tovrstne izjave na obrobju zveze, še posebej na Baltiku lahko pomenijo razliko med relativnim mirom in počasnim drsenjem v konflikt ukrajinskega tipa. Ni čudno, da se je estonski predsednik Toomas Hendrik Ilves, čigar država je redna tarča ruskih izzivanj in celo sabotaž, potrudil in takoj poudaril, da Estonija izpolnjuje tako finančne kot kadrovske zahteve zavezništva.
Dejstva, da po tem kriterju v Sloveniji ne bi bili deležni zaščite, ne bomo preveč poudarjali, saj nas v NATO tudi brez Trumpa že nekaj časa gledajo postrani. Trumpovim blatnodolskim navijačem mora biti že tako precej neugodno. Po drugi strani pa je res, da bomo v enega od štirih novih NATO-vih bataljonov na Baltiku in na Poljskem poslali trideset vojakov. Da nas bo v soboto lahko postrani gledal še Putin, medtem ko bo njegovim blatnodolskim navijačem precej neugodno.
Erdoğan in Turčija ter Putin in Rusija predstavljajo le dva od številnih sistemov, ki navzven dajejo videz demokratičnosti. Foto: Reuters
Odnos Trumpa do Putina je sicer precej zabaven in zadnje dni ima prvi zaradi tega precej skrbi. Ne samo, da je v bistvu podprl rusko špijonažo proti demokratski stranki Hillary Clinton (in s tem zaposlil svoje piarovce, ki ga zdaj skušajo izvleči iz godlje), človek se je nekoč kar precej navduševal nad Vladmirom Vladimirovičem.
Trumpa, kaže, avtoritarni voditelji in njihovi pristopi dokaj rajcajo. Tako je, denimo, v prej omenjenem intervjuju za New York Times v bran vzel tudi turškega predsednika Erdoğana in njegovo čistko po neuspelem poskusu državnega udara. Je pa tudi res, da je Erdoğana še pred dobrim mesecem zahteval, da zaradi Trumpove protimuslimanske retorike snamejo njegovo ime z istoimenske stolpnice v carigrajski poslovni četrti. Kdo ve, morda so Trumpa pri branjenju Erdoğana vodili osebni poslovni in ne politični interesi. In še bolj pomembno: ali bi v primeru njegovega vstopa v Ovalno pisarno med enimi in drugimi obstajala kakšna razlika?
Je pa tudi res, da se nad Trumpom in njegovim pristopom navdušuje tudi kak regijski trdorokec. Konkretno, madžarski premier Viktor Orban, ki meni, da je Trump za Evropo boljši kot Hillary. Seveda ne preseneča, da je tudi Orban pripravljen zamižati na obe očesi pri Erdoğanovem lovu na čarovnice.
Oni dan so po internetih krožile šale o zapletenih razmerjih na Bližnjem vzhodu. A tudi razmerja med pristaši neliberalne demokracije so podobno zapletena:
Trump hvali Putina in Erdogana. Putin hvali Trumpa in Erdogana. Erdogan hvali Putina in kritizira Trumpa. Orban, ki je Erdogana najprej kritiziral, ga zdaj hvali ter še naprej hvali Putina, Trumpa in zvezo NATO. Trump, Putin in Erdogan o Orbanu sicer nimajo jasnega mnenja, imajo pa precej švoh mnenje o zvezi NATO, le-ta pa, mimogrede, med vrsticami kritizira tako Trumpa kot Putina in Erdogana. In vse to še preden smo v enačbo postaviili poljskega vodjo Kaczynskega, ki hvali Orbana in naravnost sovraži Putina, medtem ko se njegov odnos do Erdogana in Trumpa še oblikuje.
Bolj kot takšna os neliberalizma postaja realnost, bolj trdno se oblikuje območje, kjer nekaterih človekovih pravic in svoboščin enostavno ne priznavajo in kjer zaveze veljajo samo, dokler koristijo močnejši strani. Dlje kot bo takšno stanje obstajalo, bolj bo postajalo samoumevno in težje ga bo spremeniti že brez Trumpove volilne zmage. Z njo pa skorajda nemogoče.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
