Tiskane izdaje
Za božjo voljo, so nori? Fantje stari 15, 16 let se zbirajo po tržnicah, pobirajo kamenje in ga mečejo na naše vojake, ki so do zob oboroženi. Vojaki včasih streljajo nad njihovimi glavami, včasih pa naravnost vanje. Vsakdan je nekaj ranjenih, vsakih nekaj dni pa tudi mrtvi. Zakaj? Niti najmanjše možnosti nimajo za spremembo politike izraelske okupacije. Fantje zelo redko zadenejo vojaka in mu povzročijo lažje poškodbe. A to še kar počnejo. Zakaj?
Prijatelj mi je poslal članek uglednega Palestinca. Opisal je svoje prve demonstracije pred mnogimi leti. Pove, da je bil star 15 let, da je živel v vasi pod okupacijo in da je sovražil izraelske vojake. S skupino prijateljev iste starosti je šel v središče vasi, kjer so jih čakali postrojeni vojaki. Vsak od demonstrantov je pobral kamen – v arabskih vaseh jih ne manjka – in ga vrgel v vojake. Kamni niso leteli daleč in niso povzročili škode.
Toda – in tu je postal odrasel človek ekstatičen – kakšen čudovit občutek. Fant je imel prvič v življenju občutek, da jim vrača milo za drago! Ni bil več preziran, nemočen Palestinec! Ohranjal je dostojanstvo svojega ljudstva! Stari voditelji so morda podložni! A ne on in ne njegovi prijatelji! Prvič v življenju je bil ponosen, da je Palestinec, ponosen, da je pogumno človeško bitje. Kakšen čudovit občutek! Za ta občutek je bil pripravljen znova in znova tvegati svoje življenje ter biti pripravljen postati »šahid«, pričevalec, mučenec. Na tisoče je takšnih, kot je on.
Branje tega opisa je bilo vznemirljivo, ker me je spomnilo na nekaj iz moje oddaljene mladosti, ko sem bil natanko iste starosti, 15. Bilo je maja 1939. Britanski vladarji Palestine so ravno takrat objavili belo knjigo, s katero so zadušili našo sionistično vizijo. Bližala se je svetovna vojna in Britanski imperij je potreboval podporo arabskega sveta.
Nekaj mesecev prej sem se pridružil Nacionalni vojaški organizaciji (običajno so ji rekli Irgun), najbolj militantni podtalni organizaciji, posvečeni boju proti britanskemu kolonialnemu režimu. Zadnja spodbuda je bil zame skrb vzbujajoč dogodek: Britanci so prvič obesili judovskega »terorista«. Odločen sem bil, da ga nadomestim. Zvečer sem prejel ukaz: jutri opoldne bomo začeli demonstracijo proti beli knjigi. Bodi pripravljen na ulici Allenby, poleg kina Mugrabi. Tam sem bil že veliko prej in sem z naraščajočim vznemirjenjem čakal. Točno opoldne je zazvenel rog. Skupaj s stotinami drugih članov Irguna sem stekel na zbirno mesto. Ponavljajoč slogane, ki jih je nekdo vpil, smo začeli korakati po ulici ter nato po glavni prometnici Tel Aviva. Na pol poti po ulici stoji velika sinagoga z zunanjim stopniščem. Nekdo je stekel po njem navzgor in imel strasten govor, ki ga je končal z bibličnim verzom: »Če pozabim tebe, Jeruzalem, naj moja desnica pozabi prijem.« Od tam smo korakali proti našemu cilju: okrožnemu uradu britanske administracije. Nekateri drzni člani so stekli naprej, na silo odprli vrata ter začeli metati na tla kupe uradnih dokumentov. Na ulici smo jih zažgali.
Nenadoma so se na prizorišču pojavili britanski vojaki. Streljali so bodisi nad našimi glavami ali pa v nas. Prvič v življenju so name streljali. Pobegnili smo skozi luknjo v ograji pri železniški progi. Po nekaj stotih metrih smo se spet našli. Bili smo navdušeni in neizmerno veseli. Prekletim Britancem smo pokazali, da lahko Judje udarimo nazaj. Tvegali smo svoja življenja za našo domovino. Naši ljudje so bili na nas ponosni.
To je bilo pred 79 leti. Tega se spominjam, kakor da bi bilo včeraj. Popolnoma razumem navdušenje palestinskih fantov, »otrok kamenja«, ki danes tvegajo svoja življenja, ko mečejo kamne na brezupnih demonstracijah.
Naši voditelji obravnavajo otroke kamenja z prezirom, prav tako, kot je britanska oblast obravnavala nas. Kaj lahko dosežejo? Nič. Naše − in njihove − usmiljenja vredne demonstracije so bile/so nesmiselne. Toda 15 let star fant je mogočna sila. Njegov ponos, da udari nazaj, raste z leti. Gre za silo, ki je ni mogoče zatreti. Več jih je ubitih, močnejši so. Težja je roka zatiralca, močnejša je odločenost zatiranih. Gre za naravno zakonitost.
V današnjem Hebrejskem imperiju od Sredozemskega morja do reke Jordan so Palestinci že v rahli večini: Arabcev je približno 8,2 milijona, Judov pa 7,8 milijona. To dejstvo je v uradni statistiki ponavadi skrito. Glede na to, da je palestinska rodnost veliko večja od judovske (z izjemo ortodoksnih Judov), bo arabska večina nezadržno rasla. Veliki Izrael bo vedno bolj postajal država apartheida.
Kakšen je odgovor izraelske desnice na to? Odgovora ni. Nekateri na obrobju sanjajo o množičnem eksodusu Arabcev, kot je bil tisti leta 1948. Toda nobeno ljudstvo ne naredi iste napake dvakrat. Karkoli se bo že zgodilo, se bodo Palestinci oklepali svoje zemlje. Tej neomajnosti pravijo »sumud«. V glavi imam pesem enega naših nacionalnih pesnikov izpred leta 1948: »Nobeno ljudstvo se ne umakne z okopov svojega življenja.« Palestinci so takšni kakor druga ljudstva. Kot mi.
V zadnjem času se je, še posebej med Arabci, pojavila nova politična moda. Razglašajo, da je na voljo zgolj ena izbira: dve državi ali pa ena država. Če bo izraelsko vodstvo, ki mu pomaga in ga podpira predsednik Trump, zavrnilo načelo dveh držav, ga bo nadomestilo načelo ene države. Judje in Arabci bodo živeli v eni skupni državi od morja pa do reke. Konec sionističnih sanj.
To je nesmisel. Če nekateri od arabskih politikov mislijo, da bo ta možnost prestrašila Izraelce in bodo zato sprejeli načelo dveh držav, se hudo motijo. Drži, da nekateri desničarski Izraelci govorijo o tej možnosti, toda zavedajo se, da bi bil to pekel. Ena država? Kakšna bo videti vojska? Kdo jo bo vodil in kdo bodo vojaki? Z arabsko večino v knesetu (ki bo morda spremenil svoje ime v majlis), ki bo bíla vsakodnevne bitke z judovskimi frakcijami? Z življenjskim standardom Judov, ki je močno večji od standarda arabskih državljanov? Kdo bo nadzoroval policijo? Neskončna vprašanja brez odgovorov.
Preprosto dejstvo je, da ni izbire med načeloma dveh in ene države, ker ena država sploh ni rešitev, ampak pobožna želja. Ali pa nočna mora. Ali torej res ni izbire? Seveda je. Vedno je. Izbira je med načelom dveh držav in nikakršno rešitvijo. Večna vojna.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
