Tiskane izdaje
Ta v letih pred famoznim letom 2008 seveda že dolgo ni v razcvetu, ampak v vsesplošnem deliriju začaranega kroga predimenzioniranega optimizma, ki ni zasnovan na znanju, zgodovini ali ekonomskih modelih, ampak zgolj na praznoverju, psihološki iluziji, da je nepremičninski trg neprebojen, njegovi temelji pa trdni kot kamen, skala, kost.
Saj, ko imajo vegaške striptizete in mehiški obiralci jagod iz kalifornijskega Oxnarda toliko nepremičnin in seveda hipotekarnih kreditov, da njihovi želji po špekuliranju ne zmore zadostiti tudi nepremičninski magnat Donald Trump, obenem pa nestanovitne in nepojmljivo nesorazmerno nizke prihodke, potem je kajpak kristalno jasno, da je nekaj gnilega v deželi Danski.
A ker poleg oziroma na račun striptizet in obiralcev jagod dobro, pravzaprav fantastično živi tudi oziroma predvsem finančni sektor, ki niti ne ve natančno, komu odobrava izjemno tvegana posojila, še manj pa, kaj vse je v njihovih kompleksno zvenečih produktih (CDO − Collateralized Debt Obligation), medtem ko je vezje rdečih alarmov čezmernega tveganja in izpostavljenosti v njihovih glavah prežgano zaradi halucinogenega učinka na ta račun zasluženih milijonov dolarjev, se delirij kajpak nadaljuje.
Pravzaprav se stopnjuje podobno kot vročica veseljačenja wallstreetske elite, ko meglica liberalnih količin alkohola, mamil in brezbrižnega seksa poskrbi, da se ob jutranjem spopadu s trdovratnim mačkom, ki je mutiral v tigra, dejansko nihče več ne spomini, kdo je komu posnortal čigavo in kakšno drogo, iz čigave zadnjice oziroma dekolteja ter za katero izmed spolno prenosljivih bolezni naj se testira. Kar je ne glede na vulgarnost svojevrstno konservativen opis dogajanja, razpoloženja in stanja na finančnih trgih pred usodnim septembrom 2008.
Kajti, kot je pokazal kasnejši kolaps banke Lehman Brothers, se ni sesul samo nepremičninski trg, ampak so s pečine zapeljali finančni trgi, z njimi globalno gospodarstvo in navsezadnje tudi sprevržena in falsificirana vera v neomejeno rast trga nepremičnin.
Megalomansko ponzi shemo tozadevnih posojil, ki so jih wallstreetski hončoti tveganja preparirali kot pleskavico, v katero so »nafaširali« vse mogoče, dobre in slabe, užitne in malo manj užitne oziroma povsem neužitne kredite, je, kot rečeno, vnaprej prepoznala peščica čudakov z izvrstnim uvidom in predvsem sposobnostjo ohranjanja distance. In to samo zato, da ga je lahko z večmilijardnimi dobički »shortala« tako spektakularno, kot je na drugi strani nekaj mesecev zatem policija premlatila zastarele hipije in trendovske hipsterje, ki so oboji brez vizije in idej v okviru gibanja Okupirajmo Wall Street poskusili z ulično revolucijo proti finančnemu kapitalizmu. Češ da je ta zaradi kataklizme '08 tik pred kolapsom. Čeprav je bilo jasno, da preživetje neoliberalizma nikoli ni bilo vprašanje.
Še zlasti ne, ker je Busheva Bela hiša potop goljufivega poslovnega modela finančne industrije sanirala z gigantsko in nepovratno injekcijo davkoplačevalskih milijard. Ah, ja, nič se bolj ne poda kot 700 milijard dolarjev (program Tarp). Hja, sedejo kot kokošja juha na prehlad.
Medtem pa je seveda nekje v ozadju, pa vendar z nezimerno hitrostjo in gotovostjo, kolapsiral srednji razred. Čigar odlika in simbol, da si v življenju končno uspel ter dosegel zveličani srednjerazredni raj, je bilo ironično, ali pač niti ne, prav nepremičninsko lastništvo.
Bolj kot podplutbe od udarcev gumijevk, bolj kot pekoč občutek v grlu in očeh, ki jih je kot Satanovi kremplji praskal zapozneli učinek solzivca ter zagotovo bolj kot od močnega curka vodnih topov premočene in raztrgane gate protestnikov, ki so širom po zahodnem svetu posnemali gibanje Okupirajmo, je namreč bolel občutek izdaje vladajočih političnih elit. Te so, poosebljene v prvem temnopoltem in zato menda še toliko bolj liberalnem in mesijanskem demokratskem predsedniku ter republikanskem kongresu, Wall Streetu ne samo odpustile povzročitev globalne katastrofe, ampak mu celo omogočile, da se je na račun blaginje Main Streeta kmalu vzdignil kot feniks, ki danes v podobi še večjih in še bogatejših bančnih behemotov nebrzdano ter še bolj obešenjaško egoistično melje naprej.
Filmi z borzno tematiko so večinoma negledljivi, saj navidezna kompleksnost dogajanja, tematike in izrazoslovja marsikoga hitro ter nepovratno odvrnejo od gledanja. Vendar med njimi obstajajo redke svetle izjeme posrečenih poskusov premagovanja naštetih zaprek, kamor lahko brez nadaljnjega uvrstimo tudi Veliko potezo.
In tako kot to velja za filme o finančni industriji, tako, kar se tiče priljubljenosti in priljudnosti, velja tudi za v njih nastopajoče osrednje akterje. Ker gre v konkretnem primeru in ne glede na to, da so pravočasno prepoznali psihadelično vzdušje na Wall Streetu, ki jim ga je uspelo ustaviti z drzno stavo na njegov padec (shorting), še zmeraj za, čeprav morda za nianso bolj priljudne, špekulante. No, zanje pa se menda ne spodobi imeti pretirano dobrih besed, kaj šele simpatij, kajne?
Vendar so tudi med temi prezira vrednimi osebki svetle izjeme, ki jih ne poganja izključno pohlep, ampak se vsake toliko vklopi tudi tisti prvinski občutek morale, ko približno uravnotežen človek brez slehernega dvoma ve, kaj je prav in kaj narobe ter kaj mu je storiti. Takšen učinek je po demonizaciji Wall Streeta po '08 nemajhen in nikakor nedrzen podvig, pri čemer zagotovo ne pomaga dejstvo, da je bil skorajšnji kolaps globalnih trgov samozadana rana.
Kajti Velika poteza je, hočeš nočeš, v resnici pozitivna zgodba v zelo negotovih in čudnih časih o zelo negativnem dogodku z daljnosežnimi in tektonskimi posledicami, ki jih bo svet v takšni ali drugačni obliki občutil še vrsto desetletij.
Je namreč zgodba o resetiranju − resda na dolgi rok neuspešnem − brezmejno psihopatske lakomnosti finančne industrije in njenih glavnih akterjev z lakomnostjo, ki jo komaj zaznavno, pa vendar, zavira tako imenovani »občutek za prav in narobe«. Saj − le kaj drugega kot boj »ognja z ognjem« bi in je dejansko tudi zaleglo? Srd in poskus vstaje ljudskih množic? Njihov poziv k zamenjavi družbenoekonomske paradigme? Strožja nadzor in zakonodaja? Je že v redu.
Le kako naj bi, saj je bila kataklizmična implozija Wall Streeta posledica orkestrirane goljufije, toksične rolade nespametne predsedniške politike, deregulirane zakonodaje, brezzobih nadzornih institucij, servilne centralne banke Fed, pogoltnih investicijskih bank, kratkovidnih zavarovalnic, še bolj slepih rejtinških hiš ter šele nazadnje pohlepa hedge skladov in špekulantov. Skupni seštevek naštetega je kvečjemu dovolj za prasko na razkošnem in brezbrižno drvečem cadillacu neoliberalizma.
Vsak je namreč od tega drvenja v pogubo imel določeno korist, ni pa imel iniciative za aktiviranje zavor.
Zato je pravzaprav svojevrsten paradoks, da je najbolj žlahten ljudski bes rezerviran za špekulante, ki so zgolj izkoristili ponujeno priložnost, ki bi jo v nasprotnem primeru nekdo drug.
Še bolj noro pa je, da like, kot je John Paulson (ta v filmu sicer ne nastopa), ki so s stavo proti rasti nepremičninskega trga pomagali predreti baloniranje in posledično preprečiti še večjo katastrofo, danes demoniziramo predvsem zato, ker so pri tem zase in na račun lastnega intelekta ter prevzema tveganja zaslužili milijarde. Zato ne bi pretirano niti preveč pretiravali, če bi osrednje akterje Velike poteze označili za ljudske heroje. Čeprav je obenem povsem smotrno trditi, da so svoje zasebno bogastvo oplemenitili na račun bede mnogih.
A kar jih dela ljudske (anti)junake, je dejstvo, da vražjega kolesja pogube niso zagnali oni. Na kar se velikokrat in ne povsem naključno pozablja. Ker oni so, kot rečeno, »le« izkoristili ponujeno priložnost, ki bi jo v nasprotnem primeru nekdo drug. Če je ne bi, bi bili namreč s striptizetami in nabiralci jagod vred suckerji tudi oni.
Življenje je pač dvobarvno samo za največje (lažne) puritance in (pristne) neumneže. Velika poteza zato ni prikaz zavoženosti finančnega kapitalizma, ampak kvečjemu − lahko optimističen, lahko ciničen − dokaz tega, da je edina omembe vredna tržna regulacija − samoregulacije trga.
Še najbolj pa je odsev tiste zlajnane, a še kako resnične in zimzelene: it's just business*.
___________________
*Pač posel.
