Tiskane izdaje
Ni lahko biti ženska. Stopnjevanje nas definira. Osnovnik, primernik, presežnik so naša usoda. Najprej smo hčerkice. Punčke. Pupe. Puže. Odvisno od tega, komu se rodimo, smo ali princeske ali pa nam inkontinenco položijo v zibel. »Uscanko sem dobil,« vzklikajo očki, ko častijo že deveto omizje.
Količina popitega pri mamici ali po steklenički nas definira kot požrešnice in debeluške ali pa kot titiizbirčnice, brez klobasic tam, kjer bi že po definiciji morale biti. Oziroma kjer jih edinkrat v življenju vsi odobravajo: na bedrcih. Od količine spanja, ki ga dovolimo okolici, pa je odvisno, ali bomo očkove princeske ali male nočne nespečne pošasti.
Potem shodimo: ene v princeske, druge v razvajenke, ki bi se samo vozile. Začnemo z vozičkom, če nam je sreča mila, končamo v ferrariju. Ko spregovorimo, smo čveke in žlobudre ali pa trme brez jezička. Ko ždimo v kotih vrtcev in šol, smo pridne, tihe miške, ki bi jih še pajčevina držala. Zunaj kotov in klopi smo lahko tudi prave tiranke. Ko rastemo, smo smrkljice, frkljice, pikice ... , ki se razvijajo v frendice, štreberce, zoprnele, v (dobre) mrhe, v kure, opice, koze, kumare in kraste.
Zaljubljene smo nekogaršnja večna ljubezen in zemeljska sreča, bivše se spremenimo v bič – lahko tudi božji, če se nam bitch, angleška psica, zazdi krivična. Omožene se iz mojih prelevimo v naše, nekoč kraljice postanemo coprnice in brezimne »une«, iz bejb se razlezemo v babe. Hkrati živimo prelepo obdobje, ki sliši na mami, po našem najvišjo stopnjo ženskega poslanstva. Ki traja, dokler se lepega dne ne znajdemo – nad njo. Višje od najvišje. Prepoznamo jo po ukazu hišnemu kosmatincu, naj da tačko mamici ... in pri tem ugotovimo, da mislijo – nas! Ni lahko biti ženska. V superlativu pasje mame še najmanj.
