Sartre je za dramatizacijo pekla potreboval tri akterje, a čas hiti in dobrih sedemdeset let po krstni uprizoritvi (Vieux Colombier, maj 1944) zadostuje za pekel že en sam človek. Imenovati so mora Andreas Lubitz, mora biti kopilot pri Germanwings in znajti se mora sam v pilotski kabini na letu št. 4U 9525 med Barcelono in Duesseldorfom. Žal ima Andreas na tem letu drugačne načrte kot 149 potnikov in članov posadke.
Vse se pravzaprav zgodi za zaprtimi (zaklenjenimi) vrati, kjer se gre osamljeni kopilot svoj in skupni pekel, sistematično spuščajoč letalo v francoske Alpe in torej v smrt. Norec? Pravzaprav niti ne. Psihiater Michael Bloomfield je na podlagi »črne skrinjice« ugotovil, da je Andreas med spustom v smrt dihal povsem normalno, verjetno je imel tudi normalen srčni utrip, na razbijanje po vratih se niti ni odzival; skratka, bil je povsem »kul«, potnike je peljal v smrt brezčutno, tako rekoč racionalno.
Tu je seveda problem. Če bi se za nesrečo odločil norec, bi jo lahko uvrstili v statistiko, toda letalo s potniki je v francoskih Alpah razbil nekdo, za kogar noben psihiater ne bi napovedal, da je sposoben česa takega. Tako pravi Bloomfield. In če je nekaj takega naredil Andreas Lubitz, koliko Lubitzov je še med nami? Po verjetnostnem računu ne le precej, ampak mnogo, če pa ta verjetnostni račun »obogatimo« še s podatki o vrtoglavi tehnologizaciji sveta, ki s tem postaja tudi vse bolj ranljiv, smo vselej nekje na meji med spokojnostjo in katastrofo.
Nekdaj je bil kapitan ladje spoštovan in občudovan možakar; podoben status so si pozneje pridobili piloti. Ljudje, ki jim že ob pogledu na uniformo zaupaš. Toda zdaj je tudi letalstvo, to najhitrejše ožilje sveta, postalo navadna industrija z »nočnimi izmenami«, torej zaposlujoč stotisoče pilotov. In če je že v družbi kot taki etika popustila, kako ne bi - vsaj statistično - popustila tudi v pilotski populaciji?
Pravzaprav je grozno, da bomo v prihodnje sedli v letalo in se počutili nelagodno, ker kot potniki pač ne moremo nadzirati, ali so pilotska vrata odprta ali zaklenjena. Svet tesnobnosti, ki se je ne da nikoli dokončno odpraviti s še tako dovršenimi predpisi. Vselej ostane v pilotski kabini za zaklenjenimi vrati - človek. Ali pa morda želite, da bi letalo upravljalo samo sebe, kar je že zdaj uresničljivo?
Seveda se je treba spomniti tudi lanskoletnega izginotja letala Malaysia Airlines na poletu 370 od Kuala Lampur do Pekinga, ki je »poniknilo« nekje v Indijskem oceanu. Tudi tu verjetno ni problem tehnologija, ampak človek. Človek je najbolj zagonetna tehnologija, ker ne deluje samo po principih fizike in kemije, ampak ga usmerjajo tudi sile, ki jih sam še ne razume. Je bil kopilot Lubitz pri sebi, kaj počne tistih osem minut nad francoskimi Alpami?
Pravzaprav postajamo obsojeni na vse bolj kompliciran svet; na eni strani visoko tehnologiziran in torej rizičen, na drugi strani pa ga bodo upravljali individumi, ki bodo sicer morali prestati razne psihološke teste - tem pa se bo vselej dalo tako ali drugače izmakniti. Na ravni potniškega letalstva so posledice 150 ali še več potnikov. Če pa vse to povedano preslikamo v politiko, se kajpak lahko povprašamo po »širših družbenih posledicah« raznih psihopatov za krmilom našega Airbusa.
Ja, pekel so ljudje okoli nas. In še zlasti tisti nad nami.