Tiskane izdaje
Solun, 5. junij 2015
Grške oblasti so se odločile, da Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF) v petek, ko bi to morale storiti, ne bodo izplačale obroka dolga v znesku 270 milijonov evrov. Tudi če bi vlada Aleksisa Ciprasa to želela, po naših informacijah Atene preprosto nimajo več dovolj denarja za izplačevanje svojih neizprosnih kreditodajalcev, ki se že od časov, ko so Grčiji dobesedno metali vreče z denarjem, obnašajo kot klasični ulični prekupčevalci z drogami.
Načrtno so vzpostavili odvisnost. Na voljo so imeli vse potrebne informacije o grškem gospodarstvu − vedeli so, kako neverjetno napihnjen je balon. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bo eksplodiral. A denar je prihajal. Vedno več. Odvisnost se je povečevala. Zaporedne grške vlade so skupaj z globoko skorumpiranimi ekonomski elitami denar na veliko zapravljale in si kupovale lojalnost volivcev. Grški džanki je potreboval vedno večje »doze«. In dobil jih je.
Ko je izbruhnila kriza, ko se je razpočil balon, so bili presenečeni le tisti, ki niso imeli dostopa do pravih informacij. Vsi razen elit, torej. In to so tisti, ki so v zadnjih šestih letih (dobesedno) plačali ceno krize, ki je niso zakrivili.
Grčija je zgrmela v tretji svet. »Reševalni načrt« trojke posojilodajalcev (Evropska komisija, Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad) je pod vodstvom Berlina in lokalnih podizvajalcev razkosala grško gospodarstvo in družbo. Brezposelnost je presegla 27 odstotkov − med mladimi 60 odstotkov. Cena dela je drastično padla. Tretjina otrok v osnovnošolske klopi zjutraj sede lačnih. Dobra četrtina prebivalstva je brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Naraslo je število samomorov, ulice grških mest so se napolnile s tisoči, deset tisoči brezdomcev. Grški javni dolg se je s stotih odstotkov BDP-ja v času »reševanja« dvignil na 185 odstotkov. A socialni genocid, kot brutalne varčevalne ukrepe imenuje prijatelj in aktivistični režiser dokumentarnih filmov Aris Chazistefanou, v Bruslju in Berlinu ne zanima nikogar.
Zanka okoli grškega vratu se je po januarski zmagi levičarske Sirize začela še bolj zategovati. Kreditodajalci so nove grške oblasti, ki dejansko sploh še niso dobile priložnosti, da bi začele vladati v lastni državi, od prvega dneva naprej poniževali. V diskurzu evropskih birokratov, ki jim tako voljno, tako podložno kima vrh slovenske politike, je bilo zaznati ksenofobne in rasistične tone. Tone, ki z demokracijo in Evropo, kot smo si jo želeli, nimajo nikakršne povezave.
Vse, kar je Siriza zadnjih štiri mesece počela, so bila pogajanja, ki so bila docela enosmerna. To je bil diktat. Ob tem so Cipras, Varufakis in tovariši iz petnih žil iztiskali denar za odplačilo dolgov: ob pozornem spremljanju dogajanja v Atenah (in seveda tudi Bruslju) ni težko dobiti občutka, da Grčija obstaja le še zato, da odplačuje svoje dolgove. Denar grških davkoplačevalcev je šel direktno h kreditodajalcem in velikim nemškim in evropskim bankam, ne pa tja, kamor bi dejansko moral iti − v grške bolnišnice in šole.
Sirizina vlada je dolgove do zdaj plačevala zato, da bi se ognila najbolj črnemu scenariju − bankrotu in grškemu izhodu iz evrskega območja. To so počeli za ceno svojega dostojanstva in tudi kredibilnosti. Od svojih volivcev so namreč dobili drugačen, precej bolj radikalen mandat. A javna podpora Sirizi vseeno ni padla. Nasprotno. Ljudje vedo, da je Siriza v grobem primežu.
A kot vse kaže, se je jedro prve prave levičarske stranke, ki je v Evropi prevzela oblast po koncu hladne vojne, vendarle odločilo prekiniti začaran krog ubijalske dolžniške spirale. Petkov »odlog« plačila obroka dolga do IMF ni bil naključen: to je bila močna politična izjava.
Dovolj je dovolj.
Ali bo Grčija še ostala v evrskem območju, bo znano najkasneje 30. junija. Posledice morebitnega bankrota pa so znane vnaprej. V vsakem primeru so pred Grčijo izjemno težki časi.
***
Grčiji se čas izteka. Mednarodne finančne institucije in Bruselj ne popuščajo. Vladajoča Siriza bo morala kmalu izbrati eno med morebitnim bankrotom ali uklonitvijo zahtevam svojih »kreditodajalcev«. Je kompromis še možen? Kako Grki doživljajo ključne tedne, ki utegnejo določiti njihovo prihodnost? Kako je na razmere v državi vplivalo prvih pet mesecev po spremembi oblasti? Kako se Grčija sooča s človeško tragedijo beguncev? O vsem tem bo v svojih pismih iz različnih predelov Grčije v prihodnjih dveh tednih pisal naš poročevalec Boštjan Videmšek. Sledite mu lahko tudi na twitterju (@bosthi).
Preberite še:
• »Siriza je dobila mandat za globoke in radikalne spremembe«: »Vse bo odvisno od vsebine dogovora. Od tega, koliko korakov nazaj bo morala narediti Grčija,« pravi ekonomski analitik Janis Kimpouropoulos.
• »Edine resnične spremembe so možne od spodaj. Od ljudi.«: Kljub januarskim spremembam na oblasti se razmere (ne le) v grškem javnem zdravstvu še naprej slabšajo.
