Tiskane izdaje
Pred zapuščenim hotelom Captain Elias v bližini mesta Kos, kjer med smetmi in razbitinami živijo tisti begunci, ki se ne morejo privoščiti niti najbolj poceni prenočišč na tem egejskem otoku, je okoli 150 beguncev in ekonomskih emigrantov iz Afganistan, Sirije in Pakistana navdušeno pozdravilo prihod lokalnega humanitarnega gibanja Kos Solidarity, ki so ga prebivalci na tako hudo humanitarno krizo povsem nepripravljenega otoka ustanovili pred tremi tedni. Tedaj je na Kos iz le deset kilometrov oddaljenih turških obal dnevno prispelo tudi okoli 500 ljudi.
Lokalne humanitarke in humanitarci Sofia (učiteljica v osnovni šoli), Eleni (zdravnica), Alexander (učitelj v osnovni šoli) in Jorgos (poslovnež) so množici ubogih duš pripeljale njihov edini dnevni obrok. Otroci, nekateri mlajši od deset let, so se oklenili lokalnih človekoljubov, ki so komaj obvladali lačno in kaotično množico ljudi, ki jih povezujeta revščina in nesluten gon po preživetje. Domačini s Kosa – treba je povedati, da je ogromno število beguncev in priseljencev, ki prihajajo na otok tik pred začetkom vrhunca turistične sezone dodobra razburilo številne otočane – so lačnim Afganistancem, Sircem in Pakistancem na razžarjenem soncu delili hrano, ki so jo posebej zanje pripravili v kuhinjah nekaterih tukajšnjih hotelov.
Hrane je bilo veliko. Dovolj za ves dan. Čutiti je bilo velikansko hvaležnost, a tudi ogromno sramu, saj begunci doma niso bili vajeni živeti od miloščine in dobre volje drugega. Nasprotno: Sirci in Afganistanci prihajajo iz morda dveh najbolj gostoljubnih držav na svetu. Med dolgoletnim poročanjem iz vojn sem spoznal, da je gostoljubje premo sorazmerno s stopnjo tragedije lokalnega prebivalstva.
Utrujeni možakar sredi štiridesetih let je, obkrožen s štirimi izmed svojih šestih otrok, razdeljevanje hrane le sramežljivo opazoval. Videti je bilo, da ga preveva tesnoba. Želel je vzeti hrano, a mu ponos tega ni dopuščal.
»Prihajam iz Sirije, iz Golanske planote, povsem blizu izraelske meje. Precej pred vojno sem se preselil v predmestje Damaska, kjer sem imel podjetje, ki se je ukvarjalo z elektriko. Zelo dobro mi je šlo. Zgradil sem veliko hišo in se poročil. Vse je bilo v redu. Imel sem lepo življenje,« mi je togotno povedal Bilal. Prve dve leti vojne v njegovi soseski ni bilo večjih težav, a posli so zastali. Pred letom dni je bila njegova hiša porušena v navzkrižnem ognju. »Za nadzor nad našo 'mahalo' sta se spopadala Svobodna sirska vojska in vladne sile. Bomba je padla neposredno na mojo hišo. Ne vem, kdo jo je odvrgel in me tudi ne zanima. Takoj, ko smo lahko, smo pobegnil. Jaz, žena in šest otrok,« je s tresočim glasom nadaljeval Bilal, ki je na Kosu pristal v petek, zdaj pa skupaj z družino čaka na dovoljenje za pot proti Atenam in nato ... nato? »Ne vem. Nimam načrtov. Le da bomo svobodni in varni. Da smo prišli do sem, smo zapravili ogromno denarja. Na poti smo bili dvaindvajset dni. Iz Sirije smo šli v Libanon. Od tam smo leteli v Turčijo. Plačati smo morali ogromno ljudi. Saj veste, da je samo za prečenje s čolnom iz Turčije v Grčijo treba plačati tisoč evrov na osebo. Za odraslega ali za otroka. Seveda bi radi šli kam naprej. Morda v Nemčijo ali v Skandinavijo. A vem, da bo težko. Rad bi našel delo. Veliko znanja in izkušenj imam.«
Bilalova žena se je med najinim pogovorom skupaj z svojim najmlajšima otrokoma zadrževala v hladni sobi zapuščenega hotela. Ni se počutila najbolje. Pred časom je imela težko operacijo. Huda bolezen jo je močno oslabila. A vseeno je zmogla skrajno tvegano in naporno pot proti svobodi.
»Samo, da mojam madam ozdravi in lahko ponovno zaživimo. Naj se zgodi božja volja,« je tiho dejal Bilal.
Proti vrsti, kjer so njegovi sotrpini čakali na hrano, se nikakor ni želel premakniti.
***
Grčiji se čas izteka. Mednarodne finančne institucije in Bruselj ne popuščajo. Vladajoča Siriza bo morala kmalu izbrati med morebitnim bankrotom in uklonitvijo zahtevam svojih »kreditodajalcev«. Je kompromis še možen? Kako Grki doživljajo ključne tedne, ki utegnejo določiti njihovo prihodnost? Kako je na razmere v državi vplivalo prvih pet mesecev po spremembi oblasti? Kako se Grčija sooča s človeško tragedijo beguncev? O vsem tem bo v svojih pismih iz različnih predelov Grčije v prihodnjih dveh tednih pisal naš poročevalec Boštjan Videmšek. Sledite mu lahko tudi na twitterju (@bosthi).
Pisma iz Grčije:
- Velika zmaga grških novinarjev: Ponovno odprtje grške javne radiotelevizije (ERT): »Srečen sem. To je velika zmaga!«
- Begunski eksodus na egejske otoke: Zaspali sta, druga ob drugi, kot da bi si delili eno samo telo. Travma vsega, kar sta doživeli, je bila vtrta na njuna obraza.
- Ustvarjanje, ne branje zgodovine: »V boju sem našla svoj smisel. Cilj je zaustavitev gradnje zlatokopa. Za zdaj nam dobro kaže,« pravi zgodovinarka v akciji.
- V zlatokopu, kjer država ne obstaja: Korporacija je v spregi z lokalnimi oligarhi in politiko zasedla gozd in iztrgala naravna bogastva iz rok lokalnega prebivalstva.
- »Ustrahovali so nas. Naš srditi odziv jih je presenetil«: »Od Sirizine vlade pričakujemo, da bo preprečila nadaljevanja uničevanja naših gozdov. To je vse.«
- SOS Halkidiki - »Teroristi«, ki branijo svoje gozdove:Ierissos je središče upora proti ekološkemu, ekonomskemu in političnemu nasilju po prevzemu rudnikov zlata.
- »Grki eno roko stiskamo v pest, z drugo, iztegnjeno, pa prosjačimo.«: Cipras ima na voljo le še nekaj dni, da sprejeme (od)ločitev, ki bo v vsakem primeru močno zaznamovala prihodnost grške države.
- Finančni »dilerji« so grškemu odvisniku zavili vrat: Petkov »odlog« plačila obroka dolga do IMF ni bil naključen: to je bila močna politična izjava.
- »Edine resnične spremembe so možne od spodaj. Od ljudi.«: Kljub januarskim spremembam na oblasti se razmere (ne le) v grškem javnem zdravstvu še naprej slabšajo.
- »Siriza je dobila mandat za globoke in radikalne spremembe«: »Vse bo odvisno od vsebine dogovora. Od tega, koliko korakov nazaj bo morala narediti Grčija,« pravi ekonomski analitik Janis Kimpouropoulos.
