Tiskane izdaje
Ob Durandovi črti, afganistansko-pakistanski meji, ki so jo ob koncu 19. stoletja zarisali britanski kolonialisti, se raztezajo območja, ki jih naseljuje paštunska etnična skupnost. Na obeh straneh meje živijo ljudje, ki imajo iste običaje in kulturo, ljudje, ki govorijo isti jezik, paštunščino, ljudje, ki jih povezujejo družinske in plemenske vezi.
Številna paštunska plemena imajo svoje člane na obeh straneh meje, na primer plemeni Utmanzai Vazir in Davar, ki primarno naseljujeta pakistansko plemensko območje Severni Vaziristan, a imata člane tudi v afganistanski provinci Paktika; pleme Mesud, ki primarno naseljuje Južni Vaziristan, a ima člane tudi v afganistanski provinci Logar; pleme Nurzai, ki naseljuje nekatere južne in zahodne afganistanske province, a ima člane tudi v pakistanski provinci Balučistan.
Člani talibskega režima, ki so nekoč vladali Afganistanu, izhajajo ravno iz paštunske etnične skupine, predvsem iz paštunskih plemen, ki naseljujejo afganistanski južni provinci Helmand in Kandahar. Ko so bili po ameriški invaziji leta 2001 talibi pregnani z oblasti, so se zatekli na pakistansko stran meje v provinco Balučistan in na plemenska območja v provinci Hajber-Pahtunhva, od koder so organizirali odporniško gibanje proti evro-ameriškim okupacijskim silam.
Na pakistanski strani meje, na večinsko paštunskih območjih, so afganistanski talibi našli zatočišče, poleg tega pa tudi somišljenike in soborce, pakistanske talibe, ki so se jim pridružili v sveti vojni proti tujim okupatorjem.
Katere talibske skupine trenutno delujejo na pakistanski strani meje? Od kod izhajajo? »Velika večina borcev izhaja iz paštunskih plemen. Največja skupina je Talibsko gibanje Pakistana [TTP], združenje, v katerem je povezanih več talibskih skupin iz plemenskih območij. Večina njihovih borcev izhaja iz plemena Mesud iz Južnega Vaziristana, a imajo podružnice na vseh plemenskih območjih. Njim so se pridružili tudi nepaštunski borci iz drugih delov države in pa borci iz drugih držav, predvsem iz Centralne Azije, iz Uzbekistana,« pravi Imtiaz Gul, izvršni direktor Centra za raziskave in varnostne študije v Islamabadu.
Eno izmed večjih talibskih skupin, ki operira v Severnem Vaziristanu, vodi Hafiz Gul Bahadur, ki izhaja iz tamkajšnjega plemena Utmanzai Vazir. Tam se nahajajo tudi borci Hakanijeve skupine, ki so se tja zatekli iz Afganistana.
Na plemenskem območju Hajber pa deluje skupina, imenovana Islamska vojska, ki jo vodi Mangal Bah. Nemogoče je ugotoviti, kolikšno je število borcev, ki tvorijo celotno talibsko gibanje − ocene se gibljejo med 15.000 do 20.000 borcev.
ZDA so vedno tarča, ne pa tudi pakistanska vojska
Vse talibske skupine upravičujejo svoj obstoj s sveto vojno proti ZDA, a njihov odnos do pakistanske vojske je različen. Ker je pakistanska vojska v zadnjih letih na željo ZDA sprožila številne ofenzive na plemenskih območjih, nekatere talibske skupine izvajajo operacije tudi proti pakistanskim oblastem, ki jih dojemajo kot ameriške zaveznike.
»V zadnjih letih so se predvsem borci plemena Mesud, ki so bili del TTP, borili proti pakistanski vojski, a nekateri poveljniki so pozneje spremenili svojo taktiko. Proti vojski se zdaj borijo le nekateri deli TTP. Podružnica TTP iz območja Mohmand, ki jo vodi Omar Kalid Korasani. Podružnica TTP iz območja Badžaur, ki jo vodi Fakir Mohamed [trenutno ujetnik pakistanske vojske]. In del TTP-ja v Južnem Vaziristanu,« pove Saifula Mesud, izvršni direktor islamabadskega Raziskovalnega centra FATA.
Ali dejstvo, da večina pripadnikov pakistanske vojske izhaja iz pandžabske etnične skupine, največje pakistanske etnične skupine, povzroča etnične spore s paštunsko skupnostjo, drugo največjo pakistansko etnično skupnostjo, ki se je znašla pod udarom vojske? »Ta misel o pandžabski vojski se je pojavila v zadnjih letih. Pojavila se je, ko so Paštuni začeli trpeti zaradi vojaških operacij. A mislim, da to ni prevladujoča misel med Paštuni. Paštuni imajo na splošno dober položaj v državi. Veliko jih zaseda visoke položaje v državni birokraciji, veliko jih je na visokih položajih v vojski, veliko je uspešnih poslovnežev. Tako da zaenkrat ne vidim nevarnosti, da bi zamere zaradi vojne prerasle v kaj večjega,« pravi Saifula Mesud, ki je sicer tudi sam član plemena Mesud iz Južnega Vaziristana.
Vojno proti terorju še naprej poganjajo ZDA
Glavni akter, ki iz ozadja poganja pakistansko »vojno proti terorju«, so ZDA. Čeprav na pakistanskem ozemlju CIA izvaja napade z brezpilotnimi letali, so se ZDA odločile, da se pri izvajanju »protiterorističnih« akcij v največji meri oprejo na lokalne sile. Z zagotavljanjem vojaške in ekonomske podpore pakistanskim režimom − najprej Mušarafovemu, nato Zardarijevemu, zdaj Šarifovemu − so si ZDA zagotovile poceni podizvajalce, pripadnike pakistanskega represivnega aparata, ki se zanje borijo proti uporniškim skupinam.
Po podatkih, ki so jih zbrali raziskovalci Congressional Research Service (CRS), so ZDA v obdobju 2002-2013 namenile približno 27.4 milijarde dolarjev vojaške/»varnostne« in ekonomske pomoči za Pakistan. »Ta denar ne more nikoli odtehtati trpljenja in uničenja, ki ga je povzročila vojna. Taka politika ni dobra za Pakistan. Uničeno je družbeno tkivo, varnostna situacija se je poslabšala, ekonomsko stanje se je poslabšalo, tiste radikalne sile, ki so bile prej tihe, so postale glasne in se začele bojevati proti državi. Vse to bo pustilo dolgoročne posledice za državo,« zatrjuje Mohamed Amir Rana, direktor islamabadskega Pak inštituta za mirovne študije.
Še bolj kritičen je Imtiaz Gul, ki opozarja na dvoličnost ameriške politike. »ZDA so prišle sem, pomagale so uničiti državo, nato pa so dale nekaj denarja za razvojne programe. ZDA podpirajo tudi programe za človekove pravice, a hkrati teptajo človekove pravice. To je protislovno.«
Najvišjo ceno plačujejo civilisti
Tako kot v vseh poglavjih »vojne proti terorju« je tudi v pakistanskem poglavju največ žrtev utrpelo civilno prebivalstvo. Po podatkih, ki so jih zbrali na Pak inštitutu za mirovne študije, je v obdobju 2007-2013, v obdobju, v katerem so bile izvedene največje vojaške ofenzive in tudi največ napadov uporniških skupin, izgubilo življenje približno 17.300 civilistov, nekaj več kot 33.000 je bilo ranjenih.
Največ žrtev je bilo v obmejnih območjih z Afganistanom, v provinci Hajber-Pahtunhva, vključno s plemenskimi območji, kjer je bilo ubitih nekaj več kot 10.000 civilistov. Po podatkih, ki jih je na začetku lanskega leta predložila pakistanska obveščevalna služba ISI, je bilo v letih 2008-2012 v vojni ubitih tudi nekaj manj kot 4.000 članov represivnega aparata in nekaj več kot 3.000 upornikov.
Ta števila - tako kot števila žrtev v vseh konfliktih - lahko služijo zgolj kot približna opora pri ugotavljanju posledic vojne. Zaradi nedostopnosti predelov, kjer se odvijajo spopadi, je velikokrat nemogoče ugotoviti, ali so bili v spopadih ubiti civilisti ali uporniki. »Te stvari niso nikoli podvržene preiskavam. Moramo se zanašati na to, kar nam pove vojska,« pravi Imtiaz Gul. Mediji velikokrat podajajo le izjave vojske, ki brez izjeme trdi, da so bili v njihovih ofenzivah ubiti izključno »teroristi«.
Poleg smrtnih žrtev in ranjenih je zaradi spopadov na plemenskih območjih že dalj časa razseljenih - po podatkih Pisarne Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA) - približno 930.000 ljudi, ki se jim je v letošnjem poletju pridružilo še okrog milijon novih razseljencev iz Severnega Vaziristana, kjer trenutno poteka nova vojaška ofenziva.
Vojna je povzročila tudi ogromno materialne škode - uničenih domov in infrastrukture ter izgubljenega pridelka. Nobena izmed vojskujočih se strani, ne talibi ne država, se ne ozira na razdejanje, ki ga pušča za seboj. Pakistanska vlada le redko poravna škodo, ki jo povzroči v vojaških ofenzivah. »Tu ni nobenega formalnega mehanizma, ki bi urejal odškodnine za žrtve vojne. Obstajajo le ad hoc programi, ki jih občasno razglasi vlada. Pridejo in rečejo, da bodo družine umrlih in ranjeni prejeli odškodnine. Tisti, ki so utrpeli materialno škodo, le redko prejmejo odškodnino,« pove Imtiaz Gul.
A ravno poprava povzročene škode bi morala biti prvi korak k izboljšanju življenjskih razmer civilne populacije. »Najprej je potrebno pomagati tistim, ki so še vedno razseljeni. Za razseljene obstaja veliko podpore le v času takoj po razselitvi, na začetku ofenziv, a pozneje se pozabi nanje. V Južnem Vaziristanu je še vedno veliko razseljenih družin, ki živijo v zelo slabih razmerah. Nihče jim ne pomaga,« pravi Saifula Mesud.
»Vlada bi morala pomagati tem ljudem, da se vrnejo na svoje domove. Morala bi jim dati odškodnine. Morala bi tudi navezati stik z njihovimi plemenskimi starešinami in izboljšati odnose z njimi. Morala bi jim pokazati, da država misli nanje.«
