Tiskane izdaje
Kako je biti tujec na Tajvanu? Moje izkušnje v zvezi z življenjem na Kitajskem le delno veljajo tudi za Tajvan, sicer pa se mi zdi, da se prav v podobnostih in razlikah, ki jih je v odnosu do tujcev mogoče opaziti v Pekingu in Tajpeju, skrivajo ključne razlike med tema dvema kitajskima družbama.
Naj bo v Pekingu ali Šanghaju, tujca tukaj večno spremlja naziv »lao-wai«, kar dobesedno pomeni »stari od zunaj«, in čeprav ta naziv pogosto dopolnjuje naklonjenost do »dolgonosih« belcev, se v njem kljub vsemu skriva ugotovitev, če že ne razsodba, da »mi« in »oni« ne bomo nikoli enaki.
V Tajpeju naziva »lao-wai« skorajda ni slišati, poleg tega pa se le redko kdo zmeni za tujca, razen kadar ta sprašuje, kje je naslov, ki ga išče. V tem primeru se namreč okoli njega ali nje zbere vsa ulica, nato pa vsi po vrsti na ves glas razpravljajo o tem, ali je ta naslov na desni ali na levi, hkrati pa s prsti kažejo v različne smeri. Na koncu se vedno pojavi kdo, ki to točno ve, kam je treba odpeljati tujca, in ki se najpogosteje ne zadovolji z besedno obrazložitvijo, temveč tujca prime za roko in ga osebno odpelje do želenega kraja. »Tukaj je to!« Nato se ves zadovoljen na široko nasmeji, rahlo pokima z glavo in se prisrčno poslovi z »bye-bye«. Ob slovesu se na ta način nadvse radi poslavljajo tako Kitajci kot Tajvanci, angleško besedo pa so že spremenili v svojo, s tem ko so ji dali povsem kitajski naglas.
V Tainanu so se izkušnje tujcev povzpele na raven ulične romantike. Mojega kolega, novinarja zagrebškega Globusa, ki je iskal dva hrvaška študenta in je imel v roki samo list papirja z njunim naslovom − napisanim tako, kot je on, ki nima pojma o kitajskem jeziku, slišal izgovoriti ime ulice »Džungde« −, je neki mimoidoči na mopedu povabil naj sede na sedež za njim. Odpeljal ga je točno na dogovorjeno mesto, obrnil moped in se odpeljal.
Ko mi je Kaja Luskovec pred nekaj meseci na facebooku poslala vprašanje, ali bi postala njena prijateljica, sem opazila, da v njenem profilu piše, da živi v Tainanu. Takoj me je začelo zanimati, kako to, da Slovenka živi v tem mestu, in upala sem, da jo bom lahko tam tudi obiskala. A Kaja mi je odgovorila, da se je medtem že vrnila v Slovenijo, da pa je Tainan še vedno v njenem srcu.
»Tja sem odšla zato, da bi izpopolnila svoje znanje kitajskega jezika,« mi je dejala 27-letna Ljubljančanka, ki je diplomirala iz sinologije na Filozofski fakulteti. »Ko sem odhajala iz Slovenije, sem v letalu opazila reklamni napis 'Taiwan touches your heart'. Takrat sem pomislila − 'ni govora!', a moram priznati, da mi je po tem, ko sem tam živela eno leto, Tainan resnično ostal v srcu.«
Zato je Kaja v svojem profilu na facebooku navedla Tainan kot mesto, v katerem živi. »Kako že pravijo − dom je tam, kjer je tvoje srce.«
Kajo sem vprašala, kako se je počutila kot tujka v Tainanu, ki kljub temu, da ima 1,8 milijona prebivalcev, deluje kot majhno mesto, kot tradicionalna skupnost, ki se je umestila nekje med zgodovino in prihodnostjo. »Počutila sem se kot nekdo med zvezdo in Malim princem,« mi je odgovorila Kaja in povsem jasno mi je, kaj je hotela povedati. »Kot tujec si v tem mestu nekaj posebnega. In Tajvanci, ki se vse, kar je posebno, zelo radi ovekovečijo s svojimi pametnimi telefoni, te ves čas prosijo za to, da te lahko fotografirajo.«
A Kaja se je kot Mali princ počutila tudi zato, ker je imela v prsih ves čas samotnost, ki jo je povzročala nostalgija po Sloveniji, tako da je teh deset tisoč kilometrov razdalje oziroma, bolje rečeno, teh dvajset ur letenja z letalom, kolikor jih je potrebnih za polet od Tainana do Tajpeja, nato pa od Tajpeja prek Bangkoka in Dunaja do Ljubljane, v njej povzročalo občutek tesnobe.
Kaja je imela rada vse v Tainanu, še najbolj pa so ji v spominu ostali zaljubljeni pari. »Fantje nosijo torbice svojih deklet, enako so oblečeni, če imajo na povodcu psa, pa ima celo hišni ljubljenček na sebi oblačilce s podobnim vzorcem ... Res jih je lepo videti, čeprav se po drugi strani zdi takšno pretirano izkazovanje čustev v javnosti vulgarno.«
Kaja me je s to svojo ugotovitvijo spomnila na prijatelja Nemca, ki se je nameraval poročiti s Tajvanko. Ko ga je ta v Tajpeju odpeljala k svoji družini, oče ni rekel ničesar. Ni bil a priori proti, prav tako pa tudi ni mogel zlahka dati svojega blagoslova. Nato pa je vsakič, ko se je vsa družina zbrala pri kosilu, svojemu bodočemu zetu pod mizo dal list papirja, na katerem je bil izpisan eden od Konfucijevih izrekov. Hotel je videti, ali bo belopolti Nemec izrek razumel, in ali ga bo sposoben tudi obrazložiti. Na srečo je bil te moj prijatelj vrhunski sinolog. Ko se je oče njegove Lan prepričal, da ga bo bodoči zet povsem razumel na ravni starodavne kitajske modrosti, je bil Juergen v družino sprejet brez zadržkov.
»Kljub ljubezni do Tajvana si nisem mogla predstavljati, da bi tam ostala za vedno,« pravi Kaja. Zdaj dela za neko slovensko podjetje, ki se pripravlja na naložbe na kitajskem trgu. »Kakovost življenja se mi zdi boljša v Sloveniji ..., a se mi morda tako zdi zato, ker sem rojena v Sloveniji, kjer sem se navadila na določen življenjski ritem, ki mu pravim kakovost.« Kaja, razumem te, sem pomislila, ko sem tavala po ulicah Tainana, mimo mene pa so drveli avtomobili in mopedi, ko sem se z množico obiskovalcev prerivala po utrdbi Anping oziroma Zeelandia, kot so jo v 17. stoletju imenovali nizozemski kolonialisti, in ko sem v konfucijanskem templju prebirala ploščice z napisanimi željami. »Želim si dobiti japonski vizum«, je napisal nekdo, ki si je očitno želel študij nadaljevati na Japonskem. Tudi tam je tisti, ki prihaja od drugod, malo tujec in malo tudi Mali princ, ki ne priznava meja v vesolju, vendar pa hrepeni po svoji vrtnici in lisici, pa tudi po svojem planetu, na katerem živi v svojem ritmu, ki ga imenuje smisel obstoja.
