Po brexitu še Trump in vojna? Naj bo le teorija!

Dolgi junijski dnevi so očitno nekako ustvarjeni za prelomne dogodke, ki spreminjajo in ustvarjajo zgodovino. Dobre in slabe.

Objavljeno
25. junij 2016 13.01
TOPSHOT-PALESTINIAN-GAZA-DAILY LIFE
Miha Jenko
Miha Jenko

Očitno so ti dolgi junijski dnevi, ko se začenja pravo vroče poletje, nekako ustvarjeni za prelomne dogodke, ki spreminjajo in ustvarjajo zgodovino. Dobre in slabe. Na eni strani slovenska osamosvojitev leta 1991, na drugi pa sarajevski atentat 1914, ki je sprožil prvo in nemški napad na Sovjetsko zvezo 1941, ki je zaznamoval drugo svetovno vojno, letos pa brexit, ki je pahnil bruseljske inštitucije in evropsko politično elito v stanje popolnega šoka - in še bi lahko naštevali.

Mnenj o brexitu in njegovih posledicah smo se včeraj naposlušali do sitega. Vsaj zame sta bila dogodka dneva že zjutraj, ko sem na BBC-ju učakal odstopno izjavo »načelnega« premierja Davida Camerona (zgodovina ga bo že postavila neslavno na mesto, ki si ga zasluži), takoj nato pa še pomirjevalno misijo guvernerja Bank of England Marka Carneyja, ki je jel zatrjevati, da so britanske banke trdne in varne. Si lahko predstavljam, kakšna panika je bila v Cityju, da so šli guvernerja posneti še pred odprtjem borze ob devetih zjutraj.

Morda najbolj pronicljivo analizo, kaj nam je/bo prinesel zgodovinski britanski 23. junij, je podal nekdanji grški finančni minister Varufakis, ki je bil lani prav ob tem času glavni akter velike grške drame in možnega grexita. Mož, ki ima sicer s trojko, EU in evropsko komisijo zelo grenko in konfliktno osebno izkušnjo, je nekaj mesecev sam lobiral za obstanek Britancev v Uniji in v to prepričeval ljudi v Anglji, na Škotskem, Walesu in Severnem Irskem.

»Brexit Britanije ne bo zaščitil pred grozo razpadajoče Unije,« je nato včeraj zapisal v liberalnem The Guardianu. »Razpad Unije zdaj teče z vso hitrostjo. In da ne zdrsnemo v ksenofobno, deflacijsko brezno po vzorcu 30. let prejšnjega stoletja, moramo zdaj povezati demokrate in zgraditi mostove širom Evrope.«

Pika. Drži kot pribito. Z »naključnim marksistom«, kot se je dve leti nazaj sam označil karizmatični Grk, v tem primeru delim zelo podobne misli in skrbi. Brexit se je zgodil v najslabšem možnem času: nestrpni populisti širom Evrope, okuženi z mislijo o izstopu iz »izkoriščevalske« EU, jahajo na valu populizma in napovedujejo nove referendume. Hkrati pa na polju ekonomije na eni strani vztraja deflacija, na drugi pa njena dvojčica, t. i. sekularna stagnacija, dolgo obdobje trajno nizke rasti.

Obe sta se v Evropi ukoreninili in jima ni videti konca. Odgovorov, kako ju pregnati in ponovno zagnati povpraševanje, rast, naložbe in nova delovna mesta pa ta čas nimajo niti evropske vlade (njihove reforme ne delujejo), niti evropska komisija (Junckerjev načrt naložb je v zraku, potrebnih reform unije ni na obzorju), niti Evropska centralna banka, ki je v obupu začela streljati še z največjo Draghijevo »bazuko« (manjše niso delovale) in začela odkupovati obveznice podjetij. Še leto nazaj, je bila to absolutna tabu tema, sploh za Nemce in njihovo Bundesbanko.

Izraz sekularna stagnacija, ki označuje trenutne ekonomske razmere v Evropi (nizke obrestne mere, nizka, skoraj ničelna gospodarska rast) si je sicer v 30. letih prejšnjega stoletja izmislil ekonomist Alvin Hansen, »ameriški Keynes«. Njegovo teorijo je kmalu zatem porušila druga svetovna vojna, ki se je po koncu, z veliko obnovo in Marshallovom načrtom za Evropo, izkazala kot izjemna keynesijanska spodbuda za omenjeni zastoj in ameriško in evropsko gospodarstvo.

Slabih osemdeset let kasneje smo v Evropi v podobni zagatni situaciji, o kakšni novi, tretji svetovni vojni kot keynesijanski spodbudi za otrplo evropsko in globalno ekonomijo, pa si nihče ne upa niti pomisliti. Že tako brexit odpira Pandorino skrinjico novih evropskih delitev, napetosti - od tu do večjih konfliktov, upam da ne tudi vojn, ni prav daleč.

Je pa s kapitalizmom, še posebej evropskim, zdaj očitno nekaj hudo narobe, če cene na splošno padajo, ljudje pa ne želijo trošiti denarja, ki bi si ga lahko izposodili po smešno nizkih, skoraj ničelnih dolgoročnih obrestnih merah. Smo se tudi v Evropi znašli v začaranem krogu iz katerega se Japonska ne more izkobacati že več kot 20 let? Upam, da ne.
Še sploh, ker za mnoge Evropska unija le ni tako brezperspektivna in slaba druščina. Sicer tokrat za obstanek v njej ne bi glasovalo kar 72 odstotkov mladih Britancev starih od 18 do 24 let. Zelo žal mi je zanje - in se skupaj z njimi sprašujem, zakaj sta jim politika in generacija njihovih staršev in starih staršev ukradli evropsko prihodnost.

Na drugi strani pa je kontroverzna odločitev Britancev dali misliti tudi demokratom in naprednjakom v Ameriki. Če se je zdaj na Otoku lahko pripetil brexit, ki ga nihče ni pričakoval, ankete javnega mnenja pa so očitno zatajile, se tudi nam v novembru prav lahko zgodi Trump, je na svojem blogu dal vedeti glavni sodobni teoretik omenjene sekularne stagnacije, slavni ameriški ekonomist Larry Summers. In še hudičevo prav ima.