Tiskane izdaje
»Sem slišal, da si 'šel na svoje' ...«
»Ja, veš, nisem dobil službe, saj veš, v takih časih smo; primoran sem bil odpreti svoj s. p., kaj pa mi drugega preostane?«
Mnogokrat me vprašajo, kaj mislim, da je glavna napaka mladih, ki se lotijo podjetništva, a jim ne uspe.
Seveda, vsakdo ima svoj primer, ampak zdi se mi, da danes v podjetništvo najpogosteje vstopajo iz nuje, in ne iz želje.
Tako so že vnaprej skorajda obsojeni na neuspeh (če ne na finančnega, pa jim delo povzroča nezadovoljstvo, stres, morda celo bolezen − vse to je neuspeh).
Podjetništvo je po mojih izkušnjah nora razburkana dogodivščina. Noro zabavna, vedno zanimiva, a tudi nepredvidljiva in včasih nedojemljiva. Ni pravil, ni varnosti, ni stabilnosti. Pa tudi ni monotonosti, dolgočasja. Vedno je živo. Trenutno obožujem ta svet.
Drži, da je podjetništvo način življenja, in ne zgolj poklic. Okolje, starši, šola nas nanj ne pripravijo in tega ne učijo. Zato se mi zdi posebej pomembno, da se ga lotijo tisti, ki si ga res želijo. Kako to veš? Veš, tako kot veš, kakšna hrana ti je všeč ali kaj so tvoji hobiji.
Ko se utrne iskrica, ki ne ugasne, tudi če ubereš drugačno življenjsko pot. Ne, ta iskrica ostaja in samo čaka, kdaj lahko pride na plan. Ta želja po samostojnosti, drznosti, kreiranju in izražanju ter strateškem planiranju in tudi nevarnosti. Če to željo imaš − ja, pojdi v podjetništvo. Seveda ne hazardiraj, ampak se te poti loti pametno. Malo tvegaj in pogumno na pot!
Danes se mi zdi, da podjetništvo med mladimi počasi postaja deloma trend deloma nuja, redko pa je res močna želja. »Službe ne dobim že leta in leta, moral sem na samostojno pot, zato sem šel v podjetništvo ...,« se danes mnogokrat sliši.
Osebno nisem prepričana, da je to najbolje. Rekli boste − ja, kaj pa naj drugega? Ne vem, ker nisem v taki poziciji, prepričana pa sem, da uspeti na samostojni poti ni nič lažje kot najti službo, tudi če se trudite še leta in leta. Tudi v podjetništvu se boste, a na koncu ne boste zadovoljni, če si tega niste zares želeli. Verjetno si pa nihče že vnaprej ne želi, da bi se trudili zgolj preživeti na samostojni poti.
In še druga skrajnost − v območjih, kjer že podpirajo podjetništvo (kar je izjemno dobro in zelo podpiram), sem nekajkrat zasledila, da se mladi odločajo odpreti svoj s. p. ali d. o. o. zato, ker je to »in«, ker bodo zato pomembni in spoštovani. Je res tako? V vsakem primeru je videti takšen motiv za odločitev nepremišljen.
Zakaj je pomembno malo razmisliti, preden poskusite? Ker to ni igra na srečo, češ, če mi ne uspe, sem na nuli. Kaj pa: če mi ne uspe, lahko ostanem v hudih dolgovih z ranjeno samozavestjo?
V Sloveniji imamo ogromno ljudi z močno željo po tovrstnem delovanju, imajo tudi izjemne sposobnosti, vse potrebno znanje, predvsem pa željo − ta žilica je edina stvar, ki se je ne priuči. Vse ostalo, ne skrbite, se lahko dobi, priuči, morda celo najame. In take ljudi s to žilico spodbujajmo v podjetništvo. Mnogo je takšnih, a le majhen odstotek jih za zdaj stopi na svojo pot.
Kdor tega nima, ga je skoraj nevarno spodbujati, naj se za podjetništvo odloči. Redke so izjeme, ki kasneje vzljubijo delo, v katero so bili najprej prisiljeni. Ne vem, se je smiselno opirati in zanašati na to?
Morda res nisem strokovnjak, ki bi znal svetovati tistim, ki imajo težave pri iskanju službe in se zato odločajo za korak na samostojno pot, a sem kljub temu prepričana, da ne bo nič lažje uspeti na samostojni poti kot pa dobiti službo. Katero pot boste izbrali, je vaša odločitev in vaša popolna odgovornost.
***
Petra Škarja je skodrana predavateljica s hecnim priimkom, zaljubljena v naravo in potovanja. Tudi avtorica knjig Česar nas niso naučili v šolah in Ameriški milijonarji so spregovorili. Petra je tudi soorganizatorka dogodka 500 podjetnic.
