Tiskane izdaje
Eno najbolj priljubljenih vprašanj v slovenskem medijskem prostoru je vprašanje krivde. V vsako novico o novi katastrofi, ki si v norem svetu, v katerem prebivamo, sledijo z neobvladljivo hitrostjo, slej ko prej zareže kot britev ostro vprašanje: Kdo je odgovoren? In rahlo izbuljeni pogledi poklicnih iskalcev resnice − izumitelj tega pogleda se od nas na največji komercialni televiziji tam nekje ob pol enajstih po novem poslavlja z besedami »Hvala, ker ste vzdržali z nami,« − nam sporočajo samo eno: Zadevi bomo prišli do dna!
Vprašanji odgovornosti in krivde sta seveda ključni, ravno zato pa sta praviloma vse prej kot enostavni. Tisti, ki se tega zavedajo, svojim iskanjem posvečajo čas in neskončno energije. Drugi se zadovoljijo s postavljanjem vedno znova istega vprašanja in z instant odgovori. Ker vzpostaviti vzročno-posledično povezavo med čakalnimi vrstami in strelskim pohodom ter na njeni podlagi usmeriti obtožujoči kazalec na ministrico je eno, premisliti tragedijo v vsej njeni kompleksnosti pa nekaj povsem drugega. In mašinerija izbuljenih pogledov temu drugemu početju v resnici ni najbolj naklonjena.
Površnost seveda ni stvar naključja in premislek njenih vzrokov nas najprej pripelje do sklepa, da je iskanje krivca nekomu v interesu; da gre torej za agendo neke skupine, lobija ali stranke s ciljem okrepitve lastne pozicije moči na račun moči nekoga drugega, vse skupaj seveda v imenu skupnega dobrega in javnega interesa. Medijski linč oziroma grožnja z njim je v tem kontekstu orožje.
Po drugi strani postane v poplavi iskanja krivcev to, da bi katerega izmed njih dejansko našli in da bi za svoja dejanja odgovarjal, povsem nemogoče. Zaključek katerekoli izmed zgodb pač prehiti nova afera ter skupaj z njo iskanje novega krivca. In kljub neizrečeni, a jasni obljubi izbuljenih pogledov v končni fazi nobeni zadevi ne pridemo do dna. Že skoraj manično iskanje krivcev je s tega stališča − paradoksalno − varovalka in garancija, da odgovorni ne bodo nikoli razkriti.
Ampak to je površina, raven političnih preigravanj in lobističnih igric. Pravi problem se skriva drugje.
Približati se resnici dogodka je neizmerno zahtevna naloga, ki, kot rečeno, zahteva čas in energijo. Prevladujoč način medijskega podajanja zgodb je mnogokrat časovno omejen, energijo pa nadomešča s histerijo. Seveda pa je medijska stvarnost nerazdružljivo prepletena z življenjem, o katerem priča in poroča, in imperativ histeričnega iskanja krivcev je v tem kontekstu predvsem simptom radikalnega poenostavljanja življenja; bolezni, ki smo ji kot del istega sveta skupaj z mediji zapadli tudi sami. Udarnost in površnost medijskega poročanja sta v službi naše nemoči soočiti se s tragedijo; naše nesposobnosti dojeti in doumeti zgodbe v njihovi kompleksnosti. In manično iskanje krivcev se v tej luči kaže kot svojevrstna − tudi naša − hipokrizija.
Dvajset minut histerije na dan je torej doza, ki smo jo še sposobni konzumirati; doza površnosti, s katero kompenziramo našo neobčutljivost. Za tragedijo ni časa; za tragedijo nimamo moči. Ampak kulturi, ki nima časa za svoje lastne tragedije, se prekleto slabo piše.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
