Pokopala sem živega otroka
sre, 29.11.2017, 18:00
Pokopala sem živega otroka
Žalujoči starši pravijo, da o lastni bolečini radi govorijo, vendar jih čez čas nihče več noče poslušati.

Imam občutek, da se v strogem središču mest smrt v naša življenja ne usede tako naravno kot na obrobjih. Vsaj če sodim po spominih iz otroštva, ko sem tam s prijatelji pokopavala muce, ki so pristale pod kolesi avtomobilov, bližnji gozd pa je sam od sebe ponujal raznovrstno paleto življenja in umiranja v enem.

Vedno sem trdila, da mi je bilo v življenju prizaneseno in hkrati veliko podarjeno, ker sem rasla ob obeh babicah in dedkih, ki so se poslovili v moji pozni mladosti, z eno pa še zdaj krmarimo skupaj. Nobenega bližnjega smrt ni pokopala na hitro ali pa bi ga bolezen mrcvarila počasi, da bi to lahko okusila sama. Pa ne le njo, temveč žalost, ki udari še huje, saj je ne moreš kar tako sprati, odstraniti ali prežvečiti.

Pred prihodom drugega otroka sem tako svojemu očetu mimogrede navrgla, da ni hujše bolečine za starša, kot je smrt lastnega otroka. Pokop tistega, ki si ga rodil, ki je prišel iz tebe. A zgodilo se je prav tako, čeprav na nekoliko drugačen način.

Deklica, ki sem jo rodila, bi zaradi redke genetske okvare morala umreti v prvem mesecu. To niso bile napačne napovedi zdravnikov, sklepali so povsem pravilno, saj premnoge zdravstvene težave praviloma narekujejo kratko življenjsko dobo.

Takrat sem pomislila, da se je bolje hitro posloviti kot se nanjo navezati. Iz mene ni govoril človek, ko sem si dopovedovala, da je tako že prav, medtem pa v šoku še premišljevala, da bomo vsi mi tako najverjetneje izbrali najlažjo pot. Bolj od lastnega strahu me je skrbela starejša hči, ki se je pri svojih štirih letih tako rekoč morala posloviti od sestrice, namesto da bi se z njo seznanila.

Starš ni nikoli dovolj pameten, da bi bil v takšni situaciji popolnoma miren, ob lastnih besedah pa ostal suveren. A sem poskusila. Še pred prihodom iz bolnišnice sem klicala v vrtec in prosila vzgojiteljico, naj se z otroki pogovori o smrti kot o življenjskem pojavu. Naj jih spomni, da umirajo živali, babice in dedki, ter da se celo primeri, da tu in tam umre tudi otrok. Dvomim, da je bila materinsko naravnana vzgojiteljica na opravilo pripravljena, vendar sem šele takrat začela razmišljati, kako velikopotezne so priprave na materinstvo, potem pa ob deviaciji v eno ali drugo smer skorajda zmrznemo.

Vse to me spominja na čas, ko smo se v materinski šoli osredotočali le na porod, potem pa ob prvih težavah zaradi dojenja iskali rešilne bilke med strokovnjakinjami ali pa se zabubili v spletne forume.

Če pogledam panoramsko, je videti, da rojstvo postavljamo na piedestal, smrt, čeprav je naravni proces, pa bi najraje potisnili ne le pod preprogo, saj bi se lahko zaradi štrleče oblike spotaknili, temveč jo želimo izničiti, pa naj stane, kar hoče.

Nihče nam ne pove, da se je na smrt treba pripraviti, seveda, če je to le mogoče. Obdati se z ljubljenimi in se v miru posloviti. Kolikokrat pustimo starostnika umreti doma v krogu svojcev in zakaj menimo, da je smrt v bolnišnici bolj humana? V naši kulturi v ospredje postavljamo vence in lepo zveneče osmrtnice, da bi si izprašali vest, ali smo se s pokojnim spravili, bili ob njem prisotni še v času življenja, pa ostaja zavito v megli.

Iz bolnišnice sem svojega otroka vzela z nelagodjem, prežetim s strahom, kdaj bo smrt potrkala na naša vrata, s seboj pa sem vzela še dokument o paliativni oskrbi, ki še danes ne dovoljuje njenega oživljanja. Prepričana sem bila in tako je še danes po sedmih letih, da je na aparature nočem priključiti, dopuščam pa in si želim, da živi toliko časa, kot bo želela ali zmogla.

Paliativna oskrba znotraj bolnišnice predvideva terapijo v obdobju umiranja, lajšanje bolečine, hranjenje po infuziji in prostor, kjer je družina, ne le pacient, odmaknjena od vseh motečih faktorjev. Seveda, kolikor je to mogoče.

Ljudem okrog sebe sem govorila, da se bo poslovila ... kmalu. Zaradi iskrene želje, da bi me prihodnjič, ko vozička ne bi videli, le objeli in klasičnega 'moje sožalje' ne izrekli. Pa je otrok živel in živel. Vmes pa smo se morali posloviti tudi od nekaj sicer popolnoma zdravih otrok. Ob njihovih starših sem spoznavala, koliko jim pomeni, da grob otroka obiščem s svojimi otroki in tam pustimo risbice ali cvetje. Na teh pogrebih sem jokala, kot bi šlo za moje dete, in gledala, kako naporno je občevati z ljudmi takrat, ko z obema nogama stojiš v lastni mlaki bolečine, jeze in ran.

Zame bi to moral biti tako intimen dogodek, kot ga ponuja porodnišnica ob rojstvu, čeprav vem, da se od pokojnika poslavljajo tudi drugi ljudje. Žalujoči starši pravijo, da o lastni bolečini radi govorijo, vendar jih čez čas nihče več noče poslušati. Medtem ko se, denimo, v Ameriki družina s pravkar umrlim otrokom fotografira, so starši pri nas deležni ogorčenja, ko na družabnih omrežjih občasno še vedno objavljajo fotografije spominov.

Univerzalnih receptov žalovanja in spremljanja po mojem ni, še vedno pa sta dobrodošla iskren pogovor ali vprašanje. Sama se velikokrat zalotim, da bi se rada na slovo lastnega otroka pripravila, kot bi smrti želela odvzeti sekalce groze in jo s tem vsaj malo onesposobiti. Je pa res, da me je njena nadrealistična grožnja pripravila do tega, da ne načrtujem njene prihodnosti ali varčujem lepe obleke le za posebne trenutke. Tišči me, da živim tukaj, in kadar nekomu rečem, da nimam časa, pomislim, ali nama bo naslednji trenutek res dan. Nočem obžalovati ne trenutkov, še manj pomoči. Prepričana sem namreč, da sem za ljudi okrog sebe koristna zdaj, ko še živijo. Po smrti tudi mene ne bo bolela glava zaradi trenutnih težav, tudi zaradi skupnih trenutkov, ki se nikoli niso zgodili, ne.

Smrt ima iste kremplje v predmestju ali med betonskimi bloki, le vsi skupaj bi ji morali pustiti nekaj več prostora in humanosti ter se nehati sprenevedati. Če zapremo oči, še ne pomeni, da je tukaj ni ali po nas nikoli ne bo prišla.

***

Petra Greiner je žena, mama treh otrok, od katerih ima eden dodatni kromosom, in je zaradi tega direktorica neprofitnega Zavoda 13, fizioterapevtka v prejšnjem življenju, a ko zvečer leže v posteljo, je samo svoja.



Pokopala sem živega otroka

Fotografija je simbolična. Foto: Roman Šipić/Delo

Prijavi sovražni govor