Tiskane izdaje
V teh poletnih dneh le redko naletimo na človeka, ki ne bi imel takšne ali drugačne zamere do toplotne obremenitve in ki se ne bi o vročini izražal na nadvse kritičen in včasih celo nedostojen način. Kot da je povsem očitno, kako so mraz, zima in nizek pritisk narejeni za trdo delo, medtem ko naj bi sonce, toplota in visok pritisk spodbujali lenarjenje.
Takšen dež, kot smo ga bili deležni danes, je nemudoma deležen vsesplošnega odobravanja − brez slehernega spoštovanja do pregretega betona in presušene zemlje.
Obsojanje poletnih temperatur se dogaja ne glede na to, da so danes tako rekoč vse stavbe in prevozna sredstva klimatizirani. Skupaj s klimo, ki kraljuje vsepovsod, se je priročno izbrisal spomin na čase, ko je ni bilo, pa so se ljudje kljub temu peljali z avtom na morje in ta podvig tudi preživeli.
Zdi se, da so zlonamerne govorice o vročini, ki da nas obremenjuje in onemogoča koncentracijo, močno vplivale na javno življenje poleti. Po eni strani se v poletnih dneh poveča potreba po osvežilnih pijačah v vrtovih lokalov, po drugi strani pa vrsta aktivnosti skoraj povsem preneha.
Ni teatra, zaprte so šole, univerza počiva, nacionalna televizija in radio polnita svoj program s ponovitvami, delovniki javnih ustanov so spremenjeni, številne zdravstvene ustanove delujejo v bolj umirjenem tempu, pa tudi navadni ljudje se radi upočasnijo doma in v službi.
Če hoče človek poleti rešiti kakšnen ključni problem (pa naj zadeva menjavo ključavnice ali spremembo stalnega bivališča), je lahko prepričan, da mu nič od tega ne bo uspelo zelo hitro. Prilagoditi se bo moral dopustu obrtnika ali spremenjenemu delovniku določenega urada.
Splošno prepričanje je, da se ritem delovanja javnih ustanov in javnega sveta nasploh upočasni zaradi dopustov. A lahko bi rekli tudi nasprotno, da gre večina ljudi na dopust v poletnih mesecih, ker upočasnjeni ritem javnega življenja preprečuje normalno delovanje posameznika v mestu.
Velike metropole, kot so New York, London, Pariz ali Peking, ne poznajo poletnega miru, promet julija v teh mestih ne usahne in poleti ni tam nič lažje parkirati kot na začetku šolskega leta. Prav tako v teh pravih mestih delovna vnema poleti ne jenja − vse kulturne in druge (javne) institucije delujejo s polno paro. Poletje je pojav, ki očitno različne države in njihova mesta zadene na različne načine. Nekateri si ne morejo privoščiti luksuza, da bi poletje zaradi visokih temperatur prezehali v klimi.
Pri nas je poleti nekako legitimno razmišljati še manj kot ponavadi in nasploh se tolerira, da pri domačih in službenih ali kakšnih drugih opravilih ne kažemo pretiranega entuziazma. Tako je tudi povsem logično, da se poleti operira s pridevnikom »poletni« kar se le da pogosto, da bi s tem nakazali, kako smo pristali v nekem posebnem časovnem obdobju, ki ima čisto svoje zakonitosti in nam v prvi vrsti dovoljuje, da se razpustimo ter nepremišljeno določen letni čas obkladamo z grdimi imeni.
Kot da z besedo »poletni« že vnaprej odpišemo možnost mišljenja in resnega dela. Tako imamo poletno branje, poletne programe, poletne sheme, poletne cene, poletne festivale, poletne počitnice, poletne večere in noči ..., pri čemer je vse, kar je poletno, povezano z idejo oddiha in ležernosti. Preostali letni časi so v jeziku deležni veliko bolj nevtralne obravnave kot poletje. Redko naletimo na ustaljene besedne zveze, ki bi, denimo, promovirale jesensko branje ali zimski festival oziroma pomladanske TV-programe. Beseda poletni je pač alibi za to, da smo polovičarski, nezavzeti, neresni.
A obstaja peščica ljudi (njihovi bližnji jih kličejo kuščarji), ki poletje jemljejo zelo resno: šele poleti se zares prebudijo in začutijo svoje možgane. To so tudi ljudje, ki poskušajo pridevniku »poletni« podeliti digniteto, ki si jo zasluži in ki jo imajo sicer preostali letni časi. To so ljudje, ki ne marajo klime in ki imajo zaradi te za vsak slučaj vselej s seboj jopico in nogavice, pa čeprav je zunaj 38 stopinj. To so tudi posamezniki, ki literaturo, filme, festivale, noči, poletne urnike posebej spoštljivo obravnavajo tudi poleti.
Kuščarji rešujejo čast človeškega rodu, saj dokazujejo, da je človek več kot žival, podrejena ritmu letnih časov in predsodkom o njih.
