Tiskane izdaje
Analize ameriških volitev so pokazale notorično dejstvo, da je tedaj še »odpadniški« republikanski milijarder Donald Trump znal veliko bolj prepričljivo nagovoriti ponižani in razžaljeni ameriški delavski razred kot demokratska ljubljenka Wall Streeta Hillary Clinton. S strokovno metodologijo in ekonometrično analizo je to potrdil tudi bruseljski think-tank Bruegel, ki ga uvrščam med najbolj verodostojna evropska in svetovna »mislišča«.
Na prvi pogled morda paradoksalno, a v ameriških zveznih državah, kjer je dohodkovna neenakost, merjena z Ginijevim koeficientom, večja, (recimo Teksas in drugje na jugu ZDA), se je na volitvah bolje odrezal kandidat, ki bo s svojo »trumponomiko«, nižanjem davkov za bogataše in velike korporacije, samo še naprej povečeval dohodkovno neenakost, prepad med bogatimi in revnimi.
Brueglova regresijska analiza je tudi v številkah pokazala večkrat izpostavljeno dejstvo, kako so poraženci globalizacije (revni, manj izobraženi, brezposelni) pač volili proti statusu quo, podobno kot se je pripetilo tudi junija, ob glasovanja o brexitu. Ob zanje vse bolj neznosni realnosti so pač dali svoj glas za spremembo, kakršnakoli že bo, tudi če bo nekoč tlakovala pot v še večje dohodkovne in družbene razlike.
Revščina in velika dohodkovna neenakost ob vseh drugih negativnih posledicah za neposredno prizadete tudi trgata družbene vezi in sta hudo vnetljivo politično kurivo za vzpon populizma in skrajnih gibanj. V politično turbulentnem letu, ki je pred nami (jasno, govorimo o bližnjem decembrskem referendumu v Italiji in o volitvah na Nizozemskem, Franciji, Nemčiji v 2017 itd.) so se Brueglu zato pospešeno lotili še analize dohodkovne neenakosti na domačem terenu, v Evropski uniji, in prišli do dveh zaključkov.
Dobra novica je, da se je v letih 1994-2008 dohodkovna neenakost v zdajšnjih državah EU 28 statistično zmanjšala, slaba pa, da se je zniževanje dohodkovne neenakosti končalo v 2008 in da je merilo neenakosti, Ginijev količnik, v EU povprečno še vedno razmeroma visok v primerjavi z najboljšimi državami z najmanjšo neenakostjo, ugotavljajo v Brueglu.
Slovenija - ob Norveški in drugih skandinavskih državah, Češki, Belgiji, Avstriji itd. -, še vedno sodi, tudi po zadnji študiji OECD, med tiste evropske države, kjer so razlike med revnimi in bogatimi statistično gledano najmanjše. To je sicer za nas bolj zaželena družba kot pa Bolgarija, Grčija, Španija in baltske države, kjer so zdaj v Uniji dohodkovne razlike največje.
Več ljudi, ki ima neposredne koristi od gospodarske rasti v neki državi, pomeni tudi več volivcev, ki ne iščejo rešitev za svoje tegobe v populistični demagogiji. Ime igre je »inclusive growth«, vključujoča rast, kar je ob silnicah globalizacije, ki erodirajo življenjski standard srednjega in delavskega razreda na Zahodu - lep primer je zdaj prav Amerika - še poseben izziv za politiko.
No, pametna, državotvorna politika se tega zaveda in poskrbi predvsem za dobro izobraževanje, ki je temelj za kasnejša dobra, bolje plačana delovna mesta. Je Slovenija dovolj zrela, da ostane v družbi najbolj vključujočih držav konsenza - in da zraven, z birokratsko plačno uravnilovko, zlasti v javnem sektorju, ne prežene mladih talentov v tujino, boljšim službam naproti?
