Tiskane izdaje
V gimaziji sem, tako kot vsi, bral Aškerčevo Čašo nesmrtnosti. Saj veste, začne se z legendarnimi verzi »... damaščanka mu visi ob boku. Knjiga sveta je pred njim odprta, koran bere mladi Abduraman ...« in se izteče v »... čaša tvoja je življenje tvoje ... v delih svojih živel sam boš večno«.
Pesnitev je še vedno lepa - ne samo tista damaščanka, ki se nam je že takrat zdela strašno nobel - in njena poanta je še vedno modra, bi pa potrebovala aktualizacijo. Ta misel me je spreletela, ko sem pred dnevi opazil plakate za koncert, s katerim naj bi se novembra ob petindvajseti obletnici njegove smrti poklonili Fredieju Mercuryju.
Že najava dogodka je neizmerno zabavna. Gre za zasedbo The Bohemians, enega izmed premnogih cover bandov, ki so v zadnjih letih pravi hit in ki kljub svoji zavezi absolutni neoriginalnosti - ali pa prav zaradi nje - uspejo napolniti tudi največja prizorišča. The Bohemians pa se bodo tokrat predstavili »s 25-članskim simfoničnim orkestrom in newyorško sopranistko z zborom.«
Pustimo ob strani dejstvo, da v dejanskem simfoničnem orkestru že število prvih in drugih violin presega številko petindvajset. In ne postavljamo pod vprašaj kvalitete sopranistke, katere očitno edina pomembna referenca je ta, da prihaja iz New Yorka. Cover bandi so že sami po sebi precejšen absurd in tovrstne piarovske neumnosti se v bistvu lepo vklapljajo v kontekst. Ne dvomim, da bodo The Bohemians postregli s kvalitetno koncertno izkušnjo, z obrtniško dovršeno imitacijo, ki skrbi za zabavo in prinaša denar. »Show must go on!« Naslov spektakla bi bil težko bolj primeren.
Ampak vrnimo se k Aškercu in k tistemu, česar pesnik svoji modrosti navkljub ni mogel predvideti. Delo je premalo, novodobna nesmrtnost deluje po principu blagovne znamke. In okrogla obletnica smrti nekoga, ki mu zaradi njegovega dela nesmrtnost gotovo pritiče, je predvsem odlična priložnost za zaslužek. Spomin na enega največjih glasov zgodovine rokenrola bomo torej obujali tako, da bomo tržili njegovo blagovno znamko.
Vse skupaj me je spomnilo na zgodbo, za katero niti ne vem več natančno, ali mi jo je kdo povedal kot osebno izkušnjo, ali pa je šlo za nekaj med anekdoto in vicem. Pa saj to ni bistveno. Njen glavni junak je starejši možak, malo romantičen levičar, večni mladenič, vnet bralec marksistične literature in zaprisežen pristaš revolucije, Castra ter leta '68; menda rahlo naporen, a nadvse neškodljiv tip. Bojda so mu šli vedno neizmerno na živce mulci, ki so na majicah nosili takšne ali drugačne revolucionarne simbole; kot pravi poznavalec in vernik je v tem videl znak ignorantske blasfemije. Stvar ga je motila do te mere, da je ob neki priložnosti neznanega mladeniča, čigar majico je krasil Che Guevara, jezno oblajal z besedami: »A ti sploh veš, kaj je to, kar imaš na sebi?!« Mulc ga je baje pogledal z rahlo zadetimi očmi in mu mirno odgovoril: »A ne veš? Ja firma.«
Tipček je imel seveda popolnoma prav. In na tej točki Aškerc potrebuje dopolnitev: nesmrtnost ni stvar dela; dosežeš jo takrat, ko postaneš blagovna znamka.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
