Tiskane izdaje
Stanujem v Brooklynu. Ne tistem newyorškem, pač pa v majhnem delčku ljubljanske Šiške, ki ga od preostanka mesta ločijo Celovška in Drenikova cesta ter začetek gorenjske železnice. Na južnem koncu se cesta, ki vodi na parkirišča za pivovarno Union, sreča z železniško progo, čez katero lokalci že leta režejo bližnjico proti centru. Nekaj korakov in že si na bencinski črpalki na Tivolski. Le nekaj metrov stran je podobna pot na bežigrajsko stran.
Prehod ima pomanjkljivost, tehnično gledano namreč ne obstaja. Napis »Prehod prepovedan« pa so pred kratkim dopolnili živobarvni trakovi (taki iz ameriških policijskih serij), ki prehajanje za zdaj zgolj ovirajo, vendar jih bo menda v kratkem nadomestila ograja, ki ga bo dejansko tudi preprečevala; tako mi je vsaj pred nekaj dnevi zatrdil neznani prijazni gospod v delovni uniformi. Za zdaj Spodnji Šiškarji še vedno ubiramo svojo ustaljeno pot.
Gre seveda za ilegalni prehod in početje, ki je kljub benignosti vredno (samo)kritike. Po drugi strani je pot utečena in dejansko precej krajša, zato bi bila kakšna drugačna rešitev kot ograja vsaj vredna premisleka. Ko je treba urediti in regulirati nekaj sicer spornega, a že uveljavljenega, se ponavadi pokaže modrost. Ali pa njena odsotnost.
Sem svetlobna leta daleč od zagovornikov permisivnosti tako na področju vzgoje, kjer se je kot modna muha devetdesetih do danes že izkazala s svojo zgrešenostjo, kot tudi v kontekstu družbe. Prepovedi kot regulator družbenih razmerij morajo obstajati in edina, ki jih lahko legitimno izreka, je oblast. Po drugi strani pa je prepoved v nekaterih situacijah tudi znak nečesa drugega: šibkosti in negotovosti zakonodajalca, ki v danem trenutku pač ne zna in ne zmore reagirati drugače. Ravno na področju vzgoje prepoved ničkolikokrat nadomesti pogovor in razlago, ki zahtevata čas in energijo. Prepoved je praviloma lažja in hitrejša rešitev.
Ravno tu pa se skriva kavelj. Mnogokrat prepoved v resnici ne pomeni rešitve. Nasprotno: logika prepovedi in zapore je v svojem temelju kontradiktorna težnji po dejanskem in dolgoročnem reševanju problemov. Prepoved, ki nadomešča dialog in razlago, je praviloma izhod v sili; izhod, h kateremu se zateka tisti, ki v resnici ne ve, kako bi nastalo situacijo rešil.
Vrnimo se na ilegalni in tehnično gledano neobstoječi prehod. Brooklyn še zdaleč ni tako nezanimiv, kot se zdi na prvi pogled. Poleg verjetno najmanjšega Mercatorja v prestolnici − še vedno ne vem, ali gre za spomeniško zaščiteno poslovalnico ali kazensko kolonijo za prodajalke − in osnovne šole premore nekaj lokalov, vinski outlet, hipstersko popravljalnico koles, skate park, plezalno steno in trgovino z uvoženimi pivi. Če temu dodamo še propadajoči, a morda kdaj oživljeni kino Mojca ter vrsto zanimivih ljudi, lahko rečemo, da ima predel, ki je le lučaj od strogega centra, potencial. Pa še ena podrobnost je jako zanimiva: korak od Brooklyna, takoj na bežigrajski strani, se trenutno gradi islamski versko-kulturni center. V kratkem bo torej v Brooklyn prihajalo še precej več ljudi. Z avtomobili in avtobusi, pa tudi peš.
Potencialni povezavi med gradnjo ograje in džamije nisem posvetil raziskovalnonovinarske pozornosti, ki bi si jo zaslužila; tudi moj vir v osebi prijaznega neznanega gospoda v delovnem kombinezonu ni preverjen, priznam. In morda gre pri vsem skupaj za naključje, še bolj verjetno za urejanje varnostnega vprašanja. Če pa velja slednje, se v tej zgodbi in v tem načinu reševanja problema skriva svojevrstna ironija. Glede na potencial, ki ga predel že tako ali tako ima, ter glede na dejstvo, da bo kmalu zaživel na še povsem nov način, bi pri urejanju dostopov in logistike vendarle pričakoval nekaj več kot ograjo. Oziroma nekaj, kar se od ograje radikalno razlikuje, na primer dejansko urejen in varen prehod, morda celo mrežo podhodov ali nadhodov, ki bi na nov način povezala Brooklyn z Bežigradom in Centrom ter olajšala dostop do nastajajočega islamskega centra. In ne trdim, da se v mikrokozmosu Spodnje Šiške dogaja analogija globalnim procesom, ki so kakopak neprimerno bolj kompleksni. Kot že rečeno, gre zgolj za ironijo; in za preblisk, ki pravi, da se očitno učimo in da smo z ograjami tokrat pohiteli.
