Tiskane izdaje
Pisati o državnih himnah je po svoje nesmiselno početje. Gre pač za formaliziran način izrekanja pripadnosti, v katero smo že zarana indoktrinirani in jo posledično le redkokdaj osvetlimo z lučjo kritične refleksije. S tega zornega kota so himne male mojstrovine manipulacije, ki z veščo uporabo glasbe in njene močne emotivne dimenzije ter duha povzdigajočih besed ustvarjajo občutek skupnosti. Da obstanemo, jih seveda potrebujemo. S tega stališča ni njihova manipulativna narava nikakršen problem, eden temeljev dolgotrajnega obstoja vsake skupnosti, intimne ali obče, je tihi pristanek na to manipulacijo. Potreba po življenju v skupnosti je pač eden ključnih elementov človeškega bitja.
Ker gre pri himnah za formalizirano izrekanje pripadnosti, seveda ni pretirano presenetljiva podobnost, ki jo hitro opazimo, ko se posvetimo branju njihovih besedil. V bistvu gre pri himni, podobno kot pri molitvi, za obrazec, kar je po svoje povsem razumljivo in pričakovano. Zadeva gre ponavadi nekako takole: Naša domovina je prekrasna in čudovita, polna neverjetno lepih hribov/ravnic/jezer/rek, nad njo bdi Bog - njegova prisotnost ni nujna, je pa dovolj pogosta - in če se kdo obrne proti nam in našim čudovitim hribom/ravnicam/jezerom/rekam ter nam jih poskuša vzeti ali kakorkoli onečastiti, ga čaka kruta in krvava kazen ter beg tja, od koder je prišel. Z besedami Tadeja Vesenjaka: Mi smo tü zakon!
Stopnja militantnosti in agresije je sicer različna, obstajajo celo častne izjeme (Finska, Češka ...), ki se zadovoljijo z opevanjem lepot in eksplicitno grožnjo drugemu zamolčijo, je pa obrazec tako tipičen in splošno prisoten, da ga je nemogoče spregledati, in tudi omenjene izjeme mu vsaj na implicitni ravni v resnici sledijo.
Zdravljica ni največji pesniški dosežek Franceta Prešerna. Svojo izjemnost je dokazoval drugje in za prepoznanje tega dejstva človeku ni treba biti literarni teoretik. Je pa tista kitica, ki je pred slabe četrt stoletja postala naša himna, izjemna zaradi nekega drugega razloga. Priznam, nisem bral himn vseh svetovnih držav, ampak med tistimi, ki sem jih, in ni jih bilo tako malo, nisem nikoli naletel na besedilo, ki bi namesto lepote, moči in zgodovine lastne države izpostavljalo skupnost narodov, ki bi grožnjo tujcu nadomestilo z miroljubno idejo sosedstva in sobivanja, ki bi težnjo po lastnem preživetju in dobrobiti presegalo z idejo dobrobiti za vse. Sedma kitica Prešernove Zdravljice je himna medkulturnemu dialogu, Imagine Johna Lennona in upesnjena različica levinasovske ideje o tem, da se kot subjekt vzpostavim šele takrat, ko na prvo mesto postavim drugega, da se učlovečim šele skozi skrb, odgovornost in ljubezen; vse to, z vsaj stoletno prednostjo. In to je naša himna, svetovni unikum.
V zadnjih letih vse pogostejše pobude po dopolnitvi himne so zato v svojem temelju paradoksalne, izrekane so namreč s pozicije domoljubja, v resnici pa so z njim v nasprotju. Kako drugače pa naj razumemo težnjo, da nekaj, kar je naše in hkrati unikatno, spremenimo v običajno? Da nekaj, kar presega obrazec, stlačimo vanj? Dodati sedmi kitici drugo, tretjo ali četrto pomeni točno to: spremeniti himno iz prepoznavne in posebne v povsem navadno in vsem drugim podobno. Morda pa gre ravno za to, da v resnici nočemo biti drugačni in opazni, da nas ob tem navdaja bolj ali manj rahlo nelagodje. In s tega zornega kota bo že držalo: naša himna je, tako kot Tina Maze, antiteza slovenstvu v njegovi stereotipni različici. Naj taki tudi ostaneta, obe.
