Posredovanja: Dekle s sladoledom

Dobra laž je neprecenljiva. Imenuje se zgodba.

Objavljeno
05. september 2017 13.09
Boštjan Narat
Boštjan Narat

Dekle se ustavi v enem izmed priljubljenih lokalov na nabrežju Ljubljanice ter naroči sladoled. Tri kepice v kornetu: borovnica, vanilija in modro nebo. Naredi tistih nekaj korakov do Tromostovja, kjer sladoled fotografira, s primernim ozadjem in pod najboljšim kotom. Izbere tri posnetke ter jih deli na družbenem omrežju. Nato se vrne v lokal in prosi, če ji borovnico, vanilijo in modro nebo prestavijo v lonček. Da korneta v resnici sploh ne mara, a je neprimerno bolj instagramabilen.

Zgodbo sem slišal iz druge roke, ampak vir je dovolj zanesljiv, tako da o njeni verodostojnosti ne dvomim. Pa tudi če bi si prigodo gladko izmislil, ne bi bila nič manj resnična. Takšne stvari se pač dogajajo in iz ekscesa so se že davno prelevile v nekaj povsem običajnega. Kljub svoji vsakdanjosti pa še vedno ostajajo zanimive.

Izraz instagramabilen ni nov in tudi pretirano poudarjanje obsesije sodobnega sveta z deljenjem lepih podob je vse prej kot izvirno. Družabna omrežja temeljijo na naši želji po tem, da bi drugi videli in vedeli, kako lepo nam je in kako dobro nam gre. Da bi ob naših fotografijah brazilskih plaž, slastnega sušija in čudovitih gorskih razgledov izkoprnevali v zeleni zavisti; da bi bili priče našemu užitku in ob tem rahlo trpeli.

Zgodbo o dekletu s sladoledom lahko najprej beremo na tej ravni. Če je šlo pri sami ideji instagrama in sličnih pogruntavščin za prezentacijo lastnega užitka, je zdaj užitek postala sama prezentacija. In v konkretni situaciji kornet ne služi užitku. Je nekaj nezaželenega, nekaj, česar ne maramo, se pa zavedamo njegove estetske vrednosti, ki v svetu virtualnega užitka, užitka prezentacije, prinaša neprimerno več točk kot navaden kartonast lonček. V resničnem svetu ga nočemo, v virtualnem potrebujemo, ker pa je virtualno že dolgo resničnejše od resničnega, je resničen tudi kornet. Pa čeprav konča v smeteh. 

Po drugi strani pa ljudje že od nekdaj v imenu všečnosti izkrivljamo resnico; že od pamtiveka jo prilagajamo, lepšamo in popravljamo, da bi bili videti boljši, kot v resnici smo. Ljudje smo pač lažniva bitja in sodobni načini komunikacije naše narave niso spremenili niti za odtenek. In užitek v prezentaciji je bil vselej vsaj tako velik kot užitek pri samem početju, spomnite se tipov, ki za šankom radi razlagajo o svojem spolnem življenju. Ali pa − če vam podoba prešvicanih nakladačev ni po godu − barona Munchausna, znamenitega lažnivega Kljukca, ki je iz laži naredil umetnost. Zgodovina človeštva je (tudi) zgodovina laži in brez te dimenzije bi bila naša življenja neizmerno bolj dolgočasna.

Ljudje se torej zaradi svoje predanosti vzporednim svetovom nismo spremenili, razlika je nekje drugje. Če si včasih hotel v družbi igrati vlogo glavnega frajerja, si si moral najprej izmisliti dobro zgodbo, jo nato povedati tako prepričljivo, da so ji verjeli vsi, vključno s tabo, ter pri njej vztrajati vsem dvomljivcem navkljub. Da bi izpadel faca, si moral biti faca. V svetu instagramabilnosti, ki je samo drugo ime za globalizirani šank, pa je laž neprimerno bolj poceni: zanjo potrebujemo le nekaj bazične »fotografske« spretnosti in izposojen kornet. Družabna omrežja nas torej niso spremenila v lažnivce, iz nas so naredila slabe lažnivce. Kar pa je velika škoda, dobra laž je namreč neprecenljiva, imenuje se zgodba. In dekle s sladoledom očitno obvlada instagram, kar se tiče barônisanja − uganili ste: Srbi so prej omenjenega Munchausna jezikovno posvojili − pa ji še marsikaj manjka.

***

Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.