Tiskane izdaje
O dokumentu z naslovom Vizija Slovenije je bilo napisanega že veliko. V glavnem je šlo za dvigovanje obrvi, nejevero, zgražanje nad stroški ter norčevanje iz vsebine. In ko človek prebere tisto skrajšano, 421 besed dolgo različico, težko reagira drugače. Besedilo, ki je bilo predstavljeno s pompom, skladnim z veličino naslova, se dejansko bere kot povprečen gimnazijski spis. Podoba se malo spremeni, ko preberemo celoten tekst, na vseh osemdesetih straneh. A težko bi rekli, da na bolje. Vtis infantilnosti ostaja, vendar iz njega zaveje nekaj drugega, nekaj večjega, nekaj skoraj nevarnega.
Cinizem je poceni in Viziji Slovenije je treba nekaj priznati: postavlja si pomembna vprašanja, kar ni malo. Razmišljati o skupni prihodnosti, ki sega onkraj naslednjih volitev, je hvalevredno; ko se politika loti zadev na tak način, moramo biti z njo zadovoljni. Seveda pa prava vprašanja še ne pomenijo nujno dobrih odgovorov.
Gotovo je bilo v razpravah ob pripravi dokumenta izrečeno marsikaj modrega. Sicer ne vem, kdo so bili izbrani predstavniki družbe − v procesu jih je baje sodelovalo več kot tisoč −, ampak ker verjamem v občo umnost človeške vrste, sem v to prepričan. In čeprav tudi končno besedilo vsebuje marsikaj tehtnega, kot celota tiste daljnovidnosti, ki jo napoveduje naslov, preprosto ne premore. Problem torej ni v posamičnostih, problem je v sintezi; v tisti zaključni potezi, ki bi morala relevantne ideje povezati v smiselno celoto, vredno naslova. Namesto tega pa se ob branju prebijamo skozi alineje, najljubše orodje uradniškega uma, in miselne vzorce, ki jih birokratski duh riše takrat, ko hoče biti ustvarjalen.
Vizija je na splošno stvar mišljenja; stvar resnega in poglobljenega premisleka, širokega znanja in ustvarjalne refleksije. Duh, ki veje iz Vizije Slovenije, pa je duh birokratske analize, s čimer postaja dokument v resnici čudovita ilustracija časa, v katerem živimo; časa, v katerem smo mišljenje v imenu koristnosti in neposredne uporabnosti odrinili na rob ter ga nadomestili s siromašno govorico, ki se prezentira skozi diagrame in tabele ter prej omenjene alineje in miselne vzorce.
V resnici ne vem natančno, kdaj in kako smo to storili; s čim smo razvrednotili mišljenje. Morda takrat, ko smo v naše šole spustili permisivnost in s tem profesoricam ter profesorjem odvzeli avtoriteto, besedi prosveta pa njen pravi pomen. Ali pa takrat, ko smo sprejeli bolonjski diktat in z eno potezo znižali kriterije ter tako rekoč pootročili univerzitetno izobraževanje. Morda s tem, da smo iz medijskega prostora počasi, a vztrajno izganjali informacijo in refleksijo ter ju nadomeščali s senzacijo in prazno polemiko. Logika minimalnega vložka za maksimalni učinek; infantilni princip ugodja; hešteg kultura namesto ukvarjanja s pomenom besed. Ker nič ne sme biti težko, nič ne sme biti zahtevno. Vse mora biti opremljeno s kričečimi naslovi ter povedano v razumljivem jeziku. Ne vem, kdaj in kako, ampak uspelo nam je ustvariti družbo, ki prezira mišljenje.
V tem kontekstu je treba brati Vizijo Slovenije kot simptom. Pustimo ob strani dobre namene njenih avtoric in avtorjev, nespretno komunikacijo z javnostjo in zgroženost te iste javnosti ob ceni, ki smo jo za vse skupaj plačali. Problem je drugje. Vizija Slovenije se predstavlja kot dokument refleksije; hoče se prezentirati kot ideja, kot misel, žal pa je v svoji infantilni govorici izraz iste splošno prisotne drže antiintelektualizma, ki mišljenje vztrajno odriva na rob; ki ne razume in noče razumeti abstrakcije; ki kompleksne teme poenostavlja do neznosnosti. In zato je Vizija Slovenije predvsem odlična podoba časa, v katerem živimo, ter uradniškega uma, ki mu vlada. Žal.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
