Posredovanja: Must-see & must-have*
sre, 29.11.2017, 12:00
Posredovanja: Must-see & must-have*
Okornost in neumnost nista nikoli kul in seksi.

Pred približno štirinajstimi dnevi se je na facebookovi strani Slovenskega knjižnega sejma pojavil tale zapis: »Začenja se predsejemski teden! Že imate must-see spisek dogodkov in must-have spisek knjig, ki jih morate kupiti? Med 300 dogodki in 3000 novimi knjigami izbira ne bo lahka.« Sporočilo je seveda zaokrožal rumeni smeško.

Zapis me je spravil v čudno voljo. Jezikovno skrpucalo, ki na sejem knjige vabi v maniri oglasov za ravnokar minuli črni petek, bi me v kakšnem drugem trenutku vznejevoljilo, morda celo pripravilo do zgražanja, ampak v danem trenutku se mi je to must-see in must-have besedičenje zdelo smešno, pa ne zaradi rumenega smeška. Smešno in hkrati zanimivo.

Slovenski knjižni sejem je po svoje shizofren dogodek. Po eni strani ga doživljamo kot praznik knjige, in ker je ta v našo historično ter narodno zavest vpisana kot ključni temelj samobitnosti, imajo tisti dnevi konec novembra v sebi nekaj slovesnega. Slovenski knjižni sejem je dogodek vedno vnovičnega potrjevanja narodne zavesti, je proslava brambovstva, na kateri se vsako leto dogaja naš stati inu obstati.

Po drugi strani je Slovenski knjižni sejem pač sejem, srečanje založnikov in knjigotržcev, prodajalcev in ponudnikov, ki se na trgu predstavljajo s svojimi izdelki, v konkretnem primeru knjigami. In če je govorica sejma kot praznika vzvišena in slovesna, govorica sejma kot sejma ne more biti drugačna kot trgovska. Oziroma − če si dovolim uporabo slabšalnega izraza − mešetarska.

Citirani zapis na družabnem omrežju je na neki način posledica te shizofrenosti, v tem smislu je treba biti do njega oziroma njegovega avtorja ali avtorice razumevajoč. Besedilce poskuša nagovoriti potencialno občinstvo, in ker bi očitno rado seglo onkraj bazena stalnih obiskovalcev, ker bi rado prepričalo še koga, razen že prepričanih, uporablja drugačen način komunikacije; drugačen, svež, privlačen, imenujmo ga kul, imenujmo ga seksi. Namen je torej jasen in zgražanje nad izkrivljanjem jezikovnih norm je v danem kontekstu zgolj poceni hipokrizija. Sejem je pač sejem in to je treba razumeti. Upravičeno pa se lahko vprašamo, ali je sporočilo dejansko takšno, kot hoče biti. Je sveže in privlačno? Je inteligentno in zanimivo? Je kul? Je seksi?

Jezik ni zgolj dogovorjeno sredstvo komunikacije, je tudi prostor ustvarjalnosti in svobode ter v tem smislu nekaj neizmerno živega. Jezikoslovje, ki sega onkraj purizma zveličavnih resnic, se tega dejstva še kako dobro zaveda in zato kljub svojemu temeljnemu poslanstvu vzpostavljanja jasnega sistema pravil dovoljuje deviacije. Ko so inteligentne in zanimive; če jezika ne siromašijo, ampak ga bogatijo; kadar je jasno, da niso posledica neznanja, pač pa − ravno nasprotno − rezultat poznavanja pravil in hkrati njihovega mehčanja ter prilagajanja konkretni jezikovni in življenjski situaciji. Sistem, ki v inteligentnem odklonu prepozna nadgradnjo in priložnost namesto grožnje, je vitalen in kot tak sposoben reagirati ter po potrebi korigirati samega sebe.

In na tej točki citirani zapis pade na izpitu; ne deluje, ne funkcionira, ni tisto, kar hoče biti. Cilj je jasen in sam po sebi prav nič sporen, izvedba pa preprosto ne premore inteligence, ki ustvari zanimivo idejo; nima tiste nevidne iskre, ki je a must vsake dobre domislice. Namesto da bi govorico mehčala, jo poneumlja; jezika ne dela privlačnega, ampak okornega. Okornost in neumnost pa nikoli nista kul in seksi.

***

Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.

Njegove bloge lahko prebirate TUKAJ.

***

* Moraš videti in moraš imeti



Posredovanja: Must-see & must-have*

Upravičeno si lahko postavimo vprašanje, ali je sporočilo dejansko takšno, kot hoče biti. Je sveže in privlačno? Je inteligentno in zanimivo? Je kul? Je seksi? Foto: AP/Michael Probst

Prijavi sovražni govor