Tiskane izdaje
Pred šestimi leti mi je umrl dedek. Smrt obstaja za nas, ki ostajamo, zato ima zapisano smisel. Dedek je umrl zase in sam, ampak hkrati je umrl meni in vsem, ki smo ga imeli radi.
Novica me je presenetila nekje sredi Chiantija. V skoraj kičasti pejsaž toskanskih gričev je smrt zarezala s silovitostjo, ki jo zmore samo ona. In v trenutku sem začutil neustavljivo potrebo, da govorim z mamo. Ni se javila, bila je na koncertu Leonarda Cohena.
Ko sva se kakšno uro kasneje ujela, sem ji povedal, da Rupija ni več. In potem sva sedela, vsak na svojem koncu sveta, ona nekje v bližini stožiške hale, jaz pred lično urejeno hiško v severni Italiji; sedela, govorila, jokala in spet govorila. O časih, ko sta bila z očetom skupaj; o tem, kako sta dedek in babica prišla spoznat svojega prvega vnuka; o uradnem protestu, ki ga je Rupert, kleni štajerski domoljub, za katerega sta bila največji zgodovinski osebnosti Anton Martin Slomšek in Rudolf Maister, vložil na račun mojega imena (Uroš, njena prva izbira, mu ni bil všeč, ker da »njegov vnuk pa že ne more imeti imena srbskih kraljev«); o tem, kako je bil ne glede na svoje včasih nenavadne muhe dober človek. In da sva ga − mojega deda in njenega nesojenega tasta − imela neizmerno rada. In govorila sva o Cohenu. Sam sem ga poslušal nekaj tednov prej v Zagrebu in njegov glas je tistega večera brez težav našel pot od Ljubljane do Chiantija.
Že takrat se mi je zdelo, kot da sprega med Cohenom, Toskano in dedkovo smrtjo ni naključje, da se nekje v nepisanem načrtu stvarstva skriva njen smisel. Redki so kraji sveta, kjer se tudi smrt zdi lepa. In le malokdo jo je znal ubesediti na lepši in resničnejši način kot Leonard Cohen.
Lepota in smrt ne sedita pogosto za isto mizo. Smrt se zdi nema in ne potrebuje besed: pride in opravi svoje. Spoznamo jo prej ali slej vsi, a takrat obnemimo tudi sami. Redkim dovoli, da se z njo družijo, še manj, da jo gledajo v oči. Z Leonardom Cohenom pa sta bila stara prijatelja; takšna, ki skupaj pijeta črno vino in igrata šah. In zato je njegova zapuščina takšna, kot je; zato je vsaka njegova pesem molitev, vedno vnovična ubeseditev lepote življenja, slutnja neskončnosti in najboljši možni približek razumevanja nečesa v resnici nerazumljivega.
Pisati nekrologe Leonardu Cohenu je nesmiselno početje. Ker človek, ki je poznal smrt, si je svoj najlepši nekrolog spisal že sam: s svojo poezijo, ki je uresničitev prastare modrosti, da je prava filozofija umetnost umiranja. Ne preostane nam torej drugega, kot da − podobno kot sem to sam počel na tisti oktobrski večer pred šestimi leti − prisluškujemo odmevu njegovega glasu. In to nas lahko pomirja. Ker ta glas bo svoji robati nežnosti in občutljivi tihosti navkljub vedno našel način, kako preglasiti hrup norega sveta.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
