Posredovanja: O nogometašu in bogatašu

Davorja Vugrinca se kot nogometaša spomnim precej megleno. Zato me je dejstvo, da se je njegovo ime kar nekaj let po koncu kariere pojavilo v medijih, precej presenetilo. Skoraj šokantno pa je bilo, da se ga ni omenjalo v rubriki zabava ali črna kronika, kjer bivše športne zvezde občasno doživijo svojih pet minut post festum slave, pač pa je zapis o njem našel svoje mesto med članki, ki govorijo o kulturi. Od naslednjega tedna bo v Narodni galeriji na ogled njegova zbirka umetniških del, nabor 65 slik in kipov, ki po besedah strokovnjakov presega marsikatero muzejsko zbirko. Davor Vugrinec se z zbiranjem umetnin ukvarja od leta 1997. Danes ima v Zagrebu svojo galerijo.

Primer hrvaškega nogometaša, ki se je vzporedno s svojo športno kariero očitno izobrazil v spoštovanja vrednega poznavalca umetniških del in ki je s prisluženim denarjem postal tudi v njihov zbiratelj, je zanimiv z večih zornih kotov. Po eni strani ruši stereotip o butastih žogobrcarjih, ki v prostem času nabijajo nintendo, kupujejo drage avtomobile in preganjajo manekenke. A s tega stališča lahko njegovo zgodbo hitro pospravimo v predal izjem, ki pač potrjujejo pravilo. Davor Vugrinec pa je bolj kot bivši nogometaš zanimiv kot podjeten bogataš; kot človek z denarjem in poslovno idejo. In očitno tudi kot osebnost z estetskim čutom in vizijo.

Zgodovina umetnosti je polna podobnih primerkov; umetnost in bogastvo sta marsikdaj hodila z roko v roki in v ozadju prenekaterega pomembnega umetnika ali umetnice stoji figura mecena. Meceni seveda obstajajo tudi danes, jih pa ponavadi povezujemo s fenomenom starega denarja; praviloma gre za ljudi, pri katerih zlata žlica, s katero so se rodili, ne pomeni zgolj podedovanega bogastva, ampak tudi privzgojeno vzgojo in izobrazbo. Ljudje, ki obogatijo čez noč, v to kategorijo pač ne spadajo.

Ne vem, kako razmišlja Davor Vugrinec, kakšen je njegov pedigre in kakšni so njegovi dejanski motivi. Ampak če si v kontekstu njegove zgodbe dovolim nekaj svobode in kanec idealistične interpretacije: predstava o človeku, ki se odloči, da bo po tem, ko zasluži dovolj, da živi lagodno življenje in da nekaj podobnega omogoči tudi svojim bližnjim, presežek svojega bogastva vložil v nekaj lepega, mi je všeč. In predstava, da svoj denar vloži v nekaj, kar vsaj posredno koristi tudi drugim, mi je še bolj pogodu. In vsaj občasno je na medijske zgodbe dobro pogledati skozi pozitivno prizmo ter pri tem pozabiti na skoraj zapovedani cinizem.

Že pred časom sva se z mojim bratom pogovarjala o bogastvu, povsem hipotetično, v duhu »kaj bi bilo, če bi bilo«; pač ena tistih tem, na katere nanese debata ob vrčku ali dveh. Vid je zdravnik in kot takšen precej manj podvržen visokoletečim idejam kot jaz in moja filozofsko muzikalna natura. A kljub temu ali pa ravno zato je iz njegovih besed zavel odmev starodavne modrosti, ki koketira z lepo utopijo: »Poskrbiš zase in za svojo družino, ko pa imaš vse, kar potrebuješ, vrneš nekaj skupnosti.« Tej isti skupnosti, ki je poskrbela za tvojo izobrazbo; ljudem, ki so čistili tvoje ceste, pekli tvoj kruh, se potili zate v tovarnah in predavalnicah ter ti - povsem nevede in zgolj s tem, da so opravljali svoje delo - omogočili, da si danes to, kar si. Ker brez njih te ni; brez njih ne obstajaš. Predvsem pa je prav urejena in dobro delujoča skupnost tisti nujni predpogoj tvoje kariere in s tem tudi tvojega bogastva. In zato ji nekaj dolguješ.

Še enkrat: ne vem, kako razmišlja Davor Vugrinec. Ampak kot že rečeno, v kontekstu njegove zgodbe skoraj zapovedanemu cinizmu zapiram usta. Zato sem prepričan, da bi se upokojeni nogometaš ob tistem vrčku ali dveh z mojim bratom povsem strinjal.