Posredovanja: O protokolih in ljudeh

Prav je, da so postopki enaki za vse. Ampak če noge ni, je pač ni.

Objavljeno
04. oktober 2016 19.07
Boštjan Narat
Boštjan Narat

Državljan Branimir se je nekega jutra zbudil brez leve noge. Desna je po svoji stari navadi segala vse tja do tal, medtem ko se je leva nepričakovano končala nekaj centimetrov nad kolenom. Topo je zrl v neugledni štrcelj in razmišljal, kaj mu je storiti. Dregnil je svojo ženo, ki je smrčala na levem boku: »Poglej!« Njegov glas je bil jutranje negotov, njena reakcija pa primerno presenečena: »Ja kaj pa je to?! Takšen vendar ne moreš v službo!«

Branimir se je bil - kot vselej - prisiljen z njo strinjati. Poklical je v službo in o svoji nevšečnosti obvestil delodajalca. Šef na oni strani telefonske linije se je popraskal po bradi in dejal: »Nič Brane, prinesi potrdilo pa bomo videli, kaj se da storiti.«

Nekaj mesecev kasneje je državljan Branimir sedel v pisarni pristojnega urada: »Kaj se res ne da nič naredit?« Vodja komisije, dipl. univ. med. soc. strok. Švara preds. kom. PHD ga je strogo premeril skozi roževinasta očala: »Poglejte, gospod Brane; vašo prošnjo bomo proučili. Ampak saj sami vidite: v dokumentih je vaša leva noga zavedena kot polno funkcionalna. In dokler se to ne spremeni ...« Brane je zavzdihnil, pokazal na svoj štrcelj in poizkusil še enkrat: »Ampak poglejte!« Strokovnjak Švara se je prizanesljivo nasmehnil, s pogledom ošvrknil svoje kolege v komisiji in dejal: »Gospod Brane, postopek je enak za vse.« Državljan je sklonil glavo in tiho spoznal svojo zmoto.

***

Besedilo se bere kot ne preveč posrečena miniatura Karla Čapka ali kot katera izmed anekdot Danijela Harmsa. Pa v resnici ne gre za nič od tega; gre za znano prigodo, ki se je zgodila oziroma se dogaja čisto blizu nas. Zgodbo Branka Breznika, ki mu pristojna komisija kljub dejstvu, da je brez ene noge, noče priznati statusa invalida, so v preteklih dneh mediji zagrabili v polni meri. In čeprav zapisana verzija ni do pičice takšna kot resnica, se v tistem bistvenem - v neverjetni stopnji absurda - sklada z njo.

Pa da ne zapademo tisti standardni mantri o prekleti državi. Državi oziroma njenim organom je treba izkazati določeno stopnjo razumevanja. V konkretni zgodbi je namreč soočena s tistim, kar obvlada najslabše: z življenjem v akciji.

Različne komisije, ki v imenu države odločajo o naših usodah, so za svoje delo brez dvoma usposobljene. Njihovi člani in članice obvladajo vse pravilnike, procedure in zakonske osnove, na podlagi katerih sprejemajo odločitve; od primera do primera, od situacije do situacije, vselej upoštevaje skrbno določen in vnaprej premišljen protokol. Njihova moč in brezprizivnost temeljita na proceduralni trdnosti. Na tej isti točki pa se njihova legitimnost mnogokrat žal tudi konča.

Sistem je ustvarjen za ljudi, tako je v osnovi vsaj zamišljen. V težnji, da bi vnaprej predvideli vse mogoče situacije in ustvarili vodotesen aparat, ki ne dopušča izjem, pa se na to temeljno dejstvo včasih pozablja. Življenje je nepredvidljivo in pretirana zvestoba rigidnim pravilom se ob njegovo živost rada spotakne ter prekucne v sprevrženo podobo same sebe: v čisti absurd. Brez neke bazične modrosti, ki smiselnost pravil glede na specifičnost situacije vedno znova postavlja pod vprašaj, se znajdemo v na glavo obrnjeni situaciji, v kateri človek služi sistemu in ne sistem človeku; ko protokol določa nekaj tako bazičnega, kot je stanje človeškega telesa, in pri tem realnost preprosto ignorira. Seveda je prav, da so postopki enaki za vse. Ampak če noge ni, je pač ni.

 

Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.